Airbeletrina, 31. oktober ― Kratki roman Ostani z mano, duša moja plodovitega in mednarodno prepoznavnega slovenskega, ali bolje, prekmurskega romanopisca, kratkoprozaista, pesnika, portretista, scenarista, prevajalca, urednika, fotografa in letošnjega avtorja v fokusu na festivalu Vilenica Dušana Šarotarja je prvič izšel leta 2011. V takratni slovensko-porabski izdaji Ostani z mano, duša moja / Ostani z menov, düša moja sta jo pod okriljem nekdanje murskosoboške založbe Franc-Franc in Zveze Slovencev na Madžarskem v porabščino prestavila Marijana Sukič in Milan Vincetič. Letošnjemu ponatisu zgolj slovenske različice je založba Goga dodala obsežen sklop avtorjevih značilno črno-belih fotografij, ki jih Šarotar sicer objavlja v svojih delih od novelistične zbirke Nostalgija naprej. Povedal je, da niso slikovni komentar ali dokazno gradivo zapisanega, temveč jih v lastna dela vključuje kot enakovreden element. Zato se je Šarotarjevim fotografijam nemogoče intenzivneje približati brez njihove umestitve v avtorjev književni opus; šele poznavanje književnih del omogoča tudi globlje občutenje fotografij. Samosvoj umetnik, čigar samohodno, vase zaobrnjeno, molovsko in nekako počasno pisavo pogosto navdihujeta dve pokrajini. Melanholična panonska ravnica z visokimi topoli, nepokošenimi akacijevimi gaji, prašnimi cestami, lenobno vodo ter pokončnim šašem ob njej in neimenovani, od sveta pozabljeni jadranski otok s skrhanimi zidovi zapuščenih kamnitih hiš in prostranimi oljčnimi nasadi za njimi. Še intenzivneje pa popotovanje po Šarotarjevih liričnih literarnih pejsažih napeljuje na misel, da njegova pisava ubeseduje nevidno notranjo krajino, ki jo avtor imenuje občutek ali duša, s katero zarisuje vmesno polje med vabljivo ujemljivostjo in nenehno izmuzljivostjo, približevanjem in odtekanjem, vseprisotnostjo in minevanjem, resničnostjo in prividom. In v tišini te literature je vseskozi prisotno tudi tisto nedoumljivo in otožno hrepenenje, podobno upočasnjenemu toku reke, ki ugaša, kot neslišno šepe