Medobčinska matična knjižnica Žalec, 26. november 2024 ― Novembrsko pravljično uro smo tokrat posvetili ustvarjanju. V torek, 26. novembra 2024, smo v Občinski knjižnici Žalec namesto pravljicam prisluhnili navodilom za izdelovanje novoletnih voščilnic. Odločili smo se za dva različna načina, kar pomeni, da je vsak prisotni izdelal najmanj dve voščilnici. Za prve voščilnice nam je na pomoč priskočilo podjetje Bamf, Andrej Hrastnik, s. p., in nam priskrbelo lasersko izrezane lesene božiče okraske. Okraske smo pobarvali z akrilnimi barvami in jih privezali na podlago za voščilnice, ki smo jo še malo okrasili s snežinkami in zvezdicami. Drugi način je bil ...

Kamra.si, 26. november 2024 ― Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož vas 3. decembra 2024 vabi, da skupaj z njimi proslavite Ta veseli dan kulture. PTUJSKI GRAD: - med 10. in 16. uro: PROST VSTOP v muzejske zbirke - ob 11. uri v vzhodnem stolpu: javno vodstvo po razstavi SLIKOVITOST DEL LUIGIJA KASIMIRJA. Po razstavi nas bodo popeljali študenti Oddelka za umetnostno zgodovino FF UM, ki so razstavo likovnih del v hrambi ptujskega muzeja postavili v okviru projekta Mladi kustos. MIHELIČEVA GALERIJA NA PTUJU: - med 12. in 16. uro: PROST VSTOP v galerijo - ob 17. uri: javno vodstvo po razstavi DEDIŠČINA IN MOČ MITOV. Medmuzejska razstava, nastala v sodelovanju devetih slovenskih muzejev in dveh fakultet, opozarja na bogastvo znanj, shranjenih v muzejskih predmetih, in vzpodbuja obiskovalce k prepoznavanju in ozaveščanju lastnega nezavednega, razodetega v mitih. GRAJSKA PRISTAVA ORMOŽ: - med 9. in 16. uro: PROST VSTOP v muzejske zbirke - ob 17. uri: odprtje razstave ČE SI MEJO BOKS ŠOLJE PA SVETEŠJI GVANT, SI BIJO LEP: dediščina čevljarske, krojaške in šiviljske obrti na Ormoškem. Osrednji namen razstave je spomniti na obrti in na domače ljudi, ki so bili poznavalci in prenašalci svojega znanja. V povezavi z razstavo ob 19.15 uri vabimo v refektorij minoritskega samostana na Ptuju, kjer bo potekal literarni večer s predstavitvijo biografskega romana Krojenje tišine. Avtorica Danica Ozvaldič je v njem na subtilen način poustvarila zgodbo svojega očeta, krojača Franca Pintariča iz Pavlovcev pri Ormožu.

Sodobnost, 26. november 2024 ― Katja Štesl   Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci. Ilustrirali Marta Bartolj … [et al.]. Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.   Ustvarjalnost teoretične in praktične specialistke za otroško in mladinsko književnost je najnedavnejši izraz dobila v zbirki kratkih zgodb za otroke Vesolje, žepi in slonji kihci. Naslov sestavljajo teme treh izmed šestindvajsetih zgodb, ki se, dolge od ene do petih strani, med vabljivo rumenimi trdimi platnicami raztezajo na osemdesetih barvitih in dinamičnih straneh. Zgodb ne povezuje kakšen poseben tematski lok, temveč izkazujejo vsebine in dogajalne prostore, ki so avtorici blizu, in stojijo samostojno; med letoma 2017 in 2023 so bile posamično objavljene v revijah Ciciban in Cicido. Trinajst že davno in na novo uveljavljenih slovenskih ilustratork in ilustratorjev, ki so besednim pripovedim pridali likovno govorico, odraža pri nas že tradicionalno močno umetniško področje s prepoznavnimi individualnimi slogi in tehnikami. Sodelovali so Marta Bartolj, Suzi Bricelj, Zvonko Čoh, Jure Engelsberger, Tanja Komadina, Ana Košir, Marjan Manček, Ivan Mitrevski, Eva Mlinar, Maša P. Žmitek, Liana Saje Wang, Igor Šinkovec in Peter Škerl – polovico jih poznamo tudi kot avtorje stripov, ki se s svojim znanjem in izkušnjami v vizualnem pripovedovanju še toliko bolj ujamejo z zgodbami Gaje Kos, saj so mnoge med njimi izrazito dialoške in komunikativne. Likovno oblikovane besede se v njihovih ilustracijah pogosteje pojavljajo, vključujejo pa tudi za formo stripa prepoznavne govorne oblačke, ki dodajo piko na i živosti zgodb. A besede so tu vsekakor glavne. In ker jih avtorica obvladuje, se uspe z njimi sijajno igrati. Kombiniranje dobesednih in prenesenih pomenov, pregovori, rime, večpomenke, frazemi …, kar stresa jih iz rokava. V nekaterih zgodbah so že v naslovih, v večini pa so ravno besedne igre izhodišča za dogajanje oziroma za njegov vrh s preobratom, saj zgodbe zapletajo in razpletajo hkrati, podobno kot pr

Sodobnost, 26. november 2024 ― Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla     Bilo je 22. novembra 1925, nebo je težko in mrakobno viselo nad zemljo in dnevi so bili kratki, kot bi se nameravali enkrat za vselej utrniti, ko je murskosoboški pek v svoji kadi za pranje perila veslal po mestnih ulicah in razvažal kruh. Enkrat tekom tega žalobnega dne, ne ve se natanko, ali je bilo zjutraj zarana, morda opoldne ali pozno zvečer, je tišino pretrgal prvi glas svežega bitja: na svet se je prismejal Nikolaj Muster, vsem bolje znan kot Miki. Težko si je namreč predstavljati, da se človek, ki se je od vsega na svetu najraje smejal in je ta svoj evangelij z neverjetnim opusom stripov in animiranih filmov darežljivo delil z generacijami bralcev in gledalcev, mladih in starih, ob prvem soočenju s svetom ne bi vsaj malce namuznil. Toda večje, še bolj v nebo vpijoče vprašanje je, zakaj se je vrli pek tistega daljnega dne po Murski Soboti prevažal v kadi za pranje perila. Odgovor je pač kot na dlani: preprosto zato, ker ni imel čolna! Kajpak s tem nismo povedali nič, da torej razjasnimo: sredi novembra leta 1925 so naše pomursko mestece, ki se mu po nemško reče Olsnitz in po madžarsko Muraszombat, prizadele hude poplave, voda je stala več kot meter in deset centimetrov visoko. V časniku Jutro s tistega časa o silni povodnji beremo: »To prijazno mesto je izgledalo kakor Benetke; vse ceste in ulice so bile pod vodo, da je bil skoro ves promet onemogočen. Obširno smo že poročali o silni nesreči, ki je zadela soboške meščane, med katerimi jih je mnogo sto brez strehe.« No, v tak svet se je torej rodil Nikolaj oziroma Miklavž Muster, ki pa so ga vse od prvega dne klicali Miki, kakor je bilo to v Prekmurju v navadi, ravno tako kot je v navadi, da se vse France kliče Feri. Ime si je dal Muster sicer pozneje tudi uradno spremeniti nekako po principu nomen est omen, saj se mu je zdelo, da se ta različica njegovega imena prav imenitno poda k njegovemu delu, in res, ime Miki Muster zveni domal

Sodobnost, 26. november 2024 ― Tisa Tavčar Gerlovič: Upesnjene pravljice     Muca Copatarica   V bližnji, a vsem skriti vasi, na zeleni, sončni jasi, v kupčku hiš, rdečih streh slišati je zvonek smeh.   Četica otrok tu biva, nagajiva, radoživa, čas za igre vse imajo, cele dneve se igrajo.   Le za eno časa zmanjka, zanimiva to je uganka. Vedno so doma prepozno, da pospravljali bi – grozno!   Mama jezno jih ošteva »Isti vsak začetek dneva!« Terja se od njih podatek, kam se skril je lev copatek.   Vsako jutro zopet, znova, le lokacija je nova. Enkrat kad in drugič peč, domišljija ni odveč.   Nekega pa jutra – stiska; mar prišlo je do obiska? Zebe četico v podplate, Muca vzela je copate!   Že so zbrani cicibani, niso več tako zaspani: snujejo nejasne plane, ko na misel nekaj kane.   Z doma krenejo veselo, našli bodo muco belo! Hitro in kar bosih nog se podajo naokrog.   Iščejo po gozdu sončnem, ko na cilju že so končnem: hiška bela, streha rdeča, tabla »Muca C.« svetleča.   Polkna polna so zelenja; krešejo se divja mnenja: »Mar kar vdremo naj na sceno, vstopimo v hiško njeno?«   Vse zadrege reši Muca, skuha čaj in tu je štruca, žemljico za žemljo mlečno, gosti meljejo presrečno.   Okrepčani kar vsi hkrati vprašajo, kje so copati. Muca kaže na regal z goro čednih obuval.   Vsi copatki so zašiti, svetli, snažni, sveže umiti. Vsakemu zjasni se lice, svoje dene na nožice.   Bobek, brez copatk edini, smili večji se mladini. »Izgubljavec« najbolj vesten prejme muckin par prelesten.   Zdaj nihče več bos ne hodi: »Hvala, Muca, dobro bodi!« Ta pomaha gostom drobnim, šiva s sukancem čarobnim.   Ko bo zima v vas zavila, Muca s puhom bo ovila zimske srčkane copatke, greli bodo vaške škratke. The post Tisa Tavčar Gerlovič: Upesnjene pravljice appeared first on .

Sodobnost, 26. november 2024 ― Pogovori s sodobniki Majda Travnik Vode z Ireno Androjno   Travnik Vode: V vaši umetniški biografiji izstopa podatek, da ste v svet literature vstopili z žanrom radijske igre. Na spletni strani Društva Bralna značka Slovenije beremo, da ste napisali dvajset radijskih iger za otroke, dve lutkovni in dve gledališki igri za otroke. Mnoge med njimi so bile nagrajene. Radijska igra Škrat Kihec je bila leta 2013 uprizorjena v Šentjakobskem gledališču. Kaj vas je na začetku pisateljske poti pritegnilo k pisanju radijskih iger?   Androjna: Predvsem je šlo za naključje. Kot otrok sem rada poslušala radijske igre, v študentskih letih, mislim, da leta 1988, pa sem naletela na natečaj za otroško radijsko igro na Radiu Ljubljana in si rekla, da bi lahko poskusila. Pisanje mi je šlo hitro od rok, opazila sem tudi, da se zelo zabavam. Takrat je na Radiu Ljubljana kot dramaturg deloval Ervin Fritz, v žiriji za natečaj je bil tudi Dane Zajc. Igra Dežela besed je nato dobila prvo nagrado. Izvedba, v kateri so nastopali zelo znani slovenski igralci, me je navdušila. Z gospodom Fritzem sva nato dolga leta uspešno sodelovala in še danes sem mu hvaležna za vse nasvete in pogovore. Vsega skupaj je bilo izvedenih približno dvajset radijskih iger. Gledališka predstava Ačih! je nastala po radijski igri Škrat Kihec. Pisanje radijskih iger mi je bilo res v veselje in vedno sem jih pisala z veliko lahkoto. Uživala sem v snovanju dialogov, izumljanju drobnih duhovitosti in prepletanju vsebine s pesmimi. To je bila nekakšna vzporedna plat mojega življenja v času, ko se z literaturo sicer nisem aktivno ukvarjala.   Travnik Vode: V radijske igre pogosto vključujete krajše pesmice, za katere so značilne jezikovna virtuoznost, vsebinska inovativnost, lahkotnost in spevnost. Pesmice ste vključili tudi v roman za otroke Začarano poletje. Nekje ste zapisali, da ste v mladosti pisali pesmi, danes se zdi, da pišete predvsem prozo. Poglobljeno ste se torej ukvarjali že z vsemi trem

Sodobnost, 26. november 2024 ― Nataša Konc Lorenzutti Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi     Oni dan mi je na prelomu tisočletja rojeni odrasli fant, ki so ga vzgajali digiskeptični starši, a se je njihove miselnosti že osvobodil, predlagal revolucionarno spremembo v načinu delovanja. Za uvod mi je povedal zgodbo o spletnem vplivnežu, ki je napisal knjigo, jo sam izdal, sam prodal in z njo, seveda sam, obogatel, ker so jo njegovi sledilci razgrabili. Srečni zvezdnik je kajpada lep in obdarjen z odličnimi pogoji že od prej, njegovo delo pa je avtobiografsko in govori o tem, s kakšnimi izzivi se je na svoji poti spopadal in kako jih je premagal, da mu je uspelo. Zgodbi je sledil predlog mojega simpatičnega sogovornika, naj tudi jaz uberem sodobnejši način povezovanja z mlado publiko, saj se otrokom in najstnikom, za katere ustvarjam, ne bom več približala, če se ne bom prilagajala času in jih nagovarjala prek njihovih omrežij. Zamisel je fant izrazil s tako iskrenim navdušenjem, da mi ga je bilo prav težko zatreti in bi mu najraje pritrdila: »Hvala, bom razmislila,« vendar mu nisem, nasprotno, spustila sem se v razpravljanje, zapadla v ogorčenje in začela ognjevito braniti načelo, da pot k uresničenju človekovega poslanstva ni v sobici s kamero, ampak zunaj, v svetu, med ljudmi, in da se nameravam svojim bralcem še naprej približevati na svoj zastareli način. Miselnih razkolov med mladimi in malo starejšimi je v svetu vse več, a ker sem ravno pred nekaj dnevi obiskala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, katere dijakinja sem bila nekoč tudi sama in kjer sem zdaj kot gostja doživela naklonjeno, prijetno pozornost najstniške publike, ostajam še bolj trdno zasidrana v prepričanju, da je vztrajanje pri živem stiku z ljudmi, tudi z mladimi, edini slog za preživetje sočutenja in človeške pristnosti ter odgovor na inflacijo samopromocijskega vplivanja prek družbenih omrežij. Starši so mi privzgojili prepričanje, da je samohvala ena najbolj nevarnih človeških s

Kamra.si, 26. november 2024 ― Splošna knjižnica Slovenske Konjice je  koordinatorica  programa  sodelovanja Slovenskih Konjic kot mesta v gosteh na 40. Slovenskem knjižnem sejmu v dneh od 26. novembra do 1. decembra 2024.  Letos  mineva 100 let od rojstva pesnika Ivana Minattija in v sled temu so bile Slovenske Konjice, kot pesnikovo rodno mesto izbrane za Mesto v gosteh na 40. Slovenskem knjižnem sejmu. Izbrani program na povezavi https://www.knjiznica-slovenskekonjice.si/projekt/mesto-v-gosteh-na-40-slovenskem-knjiznem-sejmu/  Program Slovenskega knjižnega sejma 2024  https://www.knjiznica-slovenskekonjice.si/projekt/mesto-v-gosteh-na-40-slovenskem-knjiznem-sejmu/