Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. december 2024 ― Razstava raziskuje potencial fikcije za ponovno vzpostavitev odnosa s svetom, ki je nepopravljivo razdejan. Na ozadju številnih kriz, s katerimi se soočata človeštvo in planet, se razkrajajo naše pripovedi o nenehni rasti, medtem pa se vse bolj dozdeva, da je bil napredek od nekdaj vezan na propad. Sedanji trenutek zaznamuje občutje izgube, preteklost, sedanjost in prihodnost pa je težje razvozlati kot kdajkoli prej. Medtem ko se predstave o nekoč odprti prihodnosti spreminjajo v čedalje bolj brezizhodne obete, sta poglavitni preostali sili v svetu vztrajen razkroj in nebrzdana spekulacija, ki oblikujeta podnebje in trge, rudnike in telesa ter bite in atome. Spekulacija in razkroj, apropriirana kot ustvarjalna procesa, postaneta odprtina za raziskovanje alternativnih tokov preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki sprejemajo prelome, motnje in neznana znamenja sedanjega trenutka, da bi oblikovali množico vzporednih svetov. Svetov, ki se razprostirajo po arhivih in v virtualnem prostoru, se vpletajo v infrastrukturna zaodrja, se porajajo v latentnih vektorjih generativnih procesov ali razpadajo na spletu, se prepuščajo silam opustelih naravnih in urbanih območij, kot duhovi naseljujejo medije preteklosti ter pronicajo skozi nekonvencionalne kanale … Fizični in virtualni prostori, porozni in plastični v procesih oblikovanja sveta, postanejo peskovniki za reprogramiranje pripovedi, navezovanje stika s pojavi in časovnimi okviri onkraj človeške zaznave ter raziskovanje liminalnih oblik subjektivnosti. The exhibition explores the potential of fiction to reconstitute a relationship with a world ravaged beyond repair. Against the backdrop of numerous crises facing humanity and the planet, our narratives of continuous growth are dissolving, and it is becoming increasingly clear that progress has always been bound with collapse. The present moment is marked by a sense of loss, while the past, the present and the future are harder to unravel than ever. As imaginaries of what

Airbeletrina, 12. december 2024 ― Oh, Terenc. Resnično bi rad, da bi mi bil tvoj opus bolj pri srcu. Zdi se mi, da je to pravzaprav ponavljajoča se tema pri vseh dramatikih v tej seriji klasikov. Bralnega procesa se lotim navdušeno, z odprtim umom. Preberem angleške prevode. In vedno znova ugotovim, da sem … premalo navdušen. Priznam, ta besedna zveza je čudna, a je v tem kontekstu pač najprimernejša. Njihova dela iz mene v najboljšem primeru izvabijo skomiganje z rameni. Saj so v redu, nič ne rečem, nisem pa prepričan, da v njih vidim tisto obljubljeno veličino. Vendar se seveda zavedam, da živimo v popolnoma drugačni dobi. Da berem besedila, stara približno dva tisoč let. Besedila, ki so bila v svojem času pomembna, sveža in odlična in ki so za takšna verjetno veljala še dolgo potem. Problem, če temu sploh lahko tako rečemo, sem torej najbrž jaz. Moja domneva, zakaj me ti starodavni dramatiki pravzaprav resnično ne navdušijo, temelji na dveh dejstvih: 1) dela so bistveno boljša v izvirniku, vendar bi za to moral obvladati jezik, ki ga nikoli ne bom osvojil, in razumeti subtilno, briljantno izražanje mojstrskega avtorja, in 2) če želim bolje razumeti besedila, moram poznati kontekst. Ker nisem klasicist, moram kontekst raziskati, in to pač lahko storim. Bralnega procesa se lotim navdušeno, z odprtim umom. Preberem angleške prevode. In vedno znova ugotovim, da sem … premalo navdušen. In prav ta kontekst je v resnici tisto, kar vam predstavljam v tej kolumni. No, kontekst in pa svoje pogumno posplošeno mnenje. Ne morem se namreč naučiti starodavnih jezikov, še zlasti ne na ravni, ki bi jo potreboval za branje teh besedil. Zato se zavedam, da je moj ravnodušni odziv, še posebej na dramska besedila, pravzaprav odraz dejstva, da se zanašam na prevode, ki so pač nujno zlo, a žal odvzamejo veliko sestavin, zaradi katerih so po mojem razumevanju izvirniki tako zelo posebni. Bistveno teže se pripravim do tega, da bi me zanimala dramska besedila kot pa poezija ali proza. To je že eno tistih