Konteksti (Tomaž Bešter), 5. november 2015 ― Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina? vir slike: sensa.si Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Najbrž drugo zaradi prvega. Prelomno pa zato, ker je Zafon pred vsemi svojimi uspešnicami, s katerimi je zaslovel, pisal za mladino. Mladinske romane. Ne meneč se za te oznake sem se tudi sam lotil Marine in odkril, da je mogoče z vidika Zafonove kariere roman zares prelomen, vendarle pa bi ga sam zlahka umestil najprej in predvsem v mladinski žanr. Če sem že pri marsikaterem delu imel pomisleke nad tem, kako nerodno je postavljen v kako zbirko, je to najbrž le simptom težkega dojemanja sodobnega prelivanja žanrov. Zafonova Marina je nekje vmes med tem, o čemer je pisal kasneje in tem, o čemer je pisal prej. Drži. A vendarle predvsem mladinsko delo. Če ga beremo takšnega, je Marina super čtivo. Iz praznine je viselo nekaj oglatih silhuet. Razločil sem jih kakih ducat, morda celo več. Noge, roke, dlani in oči, svetlikajoče se v mraku. Zborček mrtvih teles se je pozibaval nad nama kot peklenske lutke. Za kaj gre? Sledimo avtorju, ki v prvi osebi piše svoje spomine. Opisuje dogodek iz svoje ml