Notranjsko primorske novice » Kultura, 10. februar 2018 ― Postojna – Na osrednji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku se je občina Miranu Žitku za njegovo bogato delovanje na področju kulture oddolžila s priznanjem Miroslava Vilharja za življenjsko delo na področju kulture in promocije. S petjem in glasbo je povezan vse življenje, zadnja leta pa kot koordinator na občini skrbi za kulturni utrip Postojne. Priznanja Miroslava Vilharja, kulturni praznik, Postojna, 8. februar 2018 Foto: Valter Leban Slavnostna govornica, vodja postojnske izpostave JSKD Silva Bajc, je v govoru med drugim spomnila, da letošnji praznik kulture zaznamujeta pomembni obletnici, 200-letnica rojstva pesnika, skladatelja in domoljuba Miroslava Vilharja ter 100-letnica smrti mojstra slovenske besede Ivana Cankarja. Župan Igor Marentič pa je opozoril, da je kultura veliko več kot le ustvarjanje in se spraševal, katera je vredna več, množična ali tista, namenjena ožjemu krogu. »Na to vprašanje ni odgovora. In tudi če bi obstajal, ne bi bil pravičen. Kultura je namreč od vseh nas in je namenjena vsakemu posebej. Zato je vsakemu neprecenljive vrednosti,« je dejal Marentič. Prejemnik letošnjega Vilharjevega priznanja Miran Žitko je s petjem in glasbo povezan tako rekoč vse svoje življenje. Študiral je klavir ter solo- in operno petje. Kot zborovodja je vodil kar devet različnih pevskih sestavov, svojo pevsko pot pa je tkal v različnih znanih orkestrih. Med drugim je kot profesionalni tenorist pel v Slovenskem komornem zboru, današnjem Zboru Slovenske filharmonije, nastopal je z orkestroma Slovenske vojske in RTV Ljubljana, mednarodnim mladinskim simfoničnim orkestrom in drugimi, s katerimi so doma in v tujini izvajali obsežna glasbena dela, maše, pasijone, simfonije, nastopal je tudi v operah. Leta 2003 je s pianistko Snježano Pleše  posnel zgoščenko s samospevi Miroslava Vilharja, njegov rojak, skladatelj Alojz Srebotnjak je prav zanj priredil samospeve Frana Gerbiča, ki jih je izvedel z orkestrom Glasbene šole Postojna. Kot teno

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. februar 2018 ― vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra. Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno! O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, pe