Konteksti (Tomaž Bešter),
25. februar 2018
―
vir slike: sanje.si
Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči, Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice. In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šablone preveč odrejajo fantazijo in moč upodobitvene besede. Če je potrebno, je kratka zgodba lahko tudi daljša.In prenekatere Dahlove tudi so. Ni veliko smisla v tem, da bi šel čez čisto vse zgodbe. Veliko preveč jih je in raztezajo se krepko prek 700 strani. No, saj se za zbrano delo kaj takšnega tudi spodobi. Dahl se v teh zgodbah kaže kot izvrsten šahist, saj uspeva v raznovrstnih temah, motivih in žanrih, njegova naracija pa se poslužuje izvrstnih diverzij, ki z natančnostjo in podrobnostmi v pogosto na začetku zgodbe pozornost bralca usmerja nekam povsem drugam, zato je glavna tema prav tako pogosto tista, ki služi kot presenečenje. In iztek sam je v resnici skoraj manj pomemben. Pa tudi to ne drži povsem, saj ponekod prav ta element v doslej prebranih kratkih držal pokonci marsikaj v žanru. Posebej velja izpostaviti Dahlovo neverjetno dobro pisanje. Izbran jezik in besede, ki jih suče sem in tja, bralca zlahka prestavijo nekam v poletni večer, ko sedeč na rkljih pritegnemo volj