Konteksti (Tomaž Bešter), 20. september 2018 ― vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim. Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca. Oba dela v središče postavljata fatalno dekle, ki ima nepovraten in odločilen vpliv na glavnega junaka pripovedi. A gre za povsem različna romana. Haruki Murakami je, tega ne skrivam, meni izredno ljub pisatelj. Ker uspe z besedami pričarati občutja, ki jih marsikdo drug ne. Način pripovedovanja je popolnoma drugačen, atmosfera, v katero te pahne, je nekako blizu bralcu, ne glede na količino surrealističnih elementov, ki jih vplete med stavke. In tule, v Južno od meje, zahodno od sonca, teh pravzaprav ni. Murakami je roman napisal leta 1992, nekaj let po Norveškem gozdu in nekaj let pred Kroniko ptiča navijalca; vsekakor ima mnogo več sorodnosti z Norveškim gozdom kot s Kroniko. Beremo pripoved o odraščanju junaka, njegovem osamosvajanju, iskanju življenjskih družic in življenja, ki ga bo navduševalo, mu ponudilo zadovoljstvo. Na osrednje mesto te pripovedi so razmerja, ki jih junak v svoji pripovedi razpostavlja kot mejnike svojih najpomembnejših sprememb. Zato je to predvsem zgodba o Hadžime, ki je srečal

Notranjsko primorske novice » Kultura, 20. september 2018 ― Postojna – V galeriji Zavarovalnice Triglav 26. septembra odpirajo nekoliko drugačno slikarsko razstavo z naslovom Metamorfoza, na kateri se bo predstavila domačinka, mlada Rebeka Petrovčič, ki je lani diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Jelenica (Rebeka Petrovčič) »V slikarskem procesu nastajajo bitja, ki niso ljudje niti zares živali. Upodobljene so figure, ujete v procesu ciklične transformacije, brez katere ne bi obstajale,« je Petrovčičeva povedala maja letos, ko se je v galeriji SLG Celje slovenski javnosti prvič predstavila z umetniškim projektom Metamorfoza, katerega kurator je Bagrat Arazyan. »Nenehna preobrazba implicira idejo, da je videz, kakršnega zaznajo čutila, zgolj iluzija s kratkotrajno vrednostjo. Podobe se pojavljajo v nekakšnem medprostoru in zdi se, da v njem lebdijo brez težnosti.« Razstavo v Postojni bodo odprli 26. septembra ob 16. uri, na ogled bo do konca oktobra. »Avtorica popelje gledalca v svet simbolov, transformacij, arhetipov in prispodob shranjenih v našem kolektivnem spominu. Te na svoj način predrugači in gledalcu ponudi, da se tudi sam preseli v svet združevanj človeških in živalskih principov,« je v recenziji o delu mlade umetnice zapisala Dani Žbontar. »Rebeka Petrovčič je s to predstavitvijo samosvoje in inovativno posegla v slovenski prostor s svežim pristopom in naredila velik doprinos k interpretaciji preobrazb.« Flora Otoničar