Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. april 2019 ― Aleksij Kobal ima za seboj obsežen in raznolik slikarski opus, v katerem se vseskozi zrcali neomajna vera v moč in sporočilnost slikarske podobe. »Njegov slog je seveda prepoznaven in je značilen tudi za slikarska dela, ki nastajajo zadnjih pet let, vendar nikakor ne moremo govoriti o kakršnem koli ponavljanju slikovnih vzorcev, ki jih niza in upodablja na svojih platnih. Nikakor ne moremo govoriti o ponavljanju tematike, vsebine in sporočila upodobljenih »objektov«, ki se v velikem številu širijo, zapolnjujejo ali celo »brstijo« v brezzračnem prostoru slike, kot da bi avtor skušal zapolniti (izpolniti, izpopolniti) prostornino naslikane podobe od roba do roba, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Ti objekti so nekakšni lebdeči mehurji, stekleni baloni ali svetlo temne geometrije, arhitektura, diagonale in premice, ki izražajo nekakšno tesnobo in občutek izgubljenosti. Vendar naslikani objekti zanikajo »praznino« platna, saj iz slike vznikajo svetlobni vrči, vaze in buče in velikanske trombe, ki napovedujejo prihod novega sveta. Nekakšne »cevi«, ujete v arhitektonske mreže, podzemne kletke, zdaj bruhajo čisto svetlobo, figuralni delci teh slik, iz katerih vznikajo plameni in živa luč, pomenijo osvoboditev, veselje, radost in ustvarjalno svobodo, ki jo le stežka primerjamo z deli drugih sodobnih slikarjev. Razstava torej ponuja enkratno doživetje in »odkritje« novega, vedno enigmatičnega Aleksija Kobala.« Andrej Medved.