Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar 2020 ― ...Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom in navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki.....Ker, drage žabe, jaz sem in želim ostati z vami...za vedno! Ne bi hotel biti kot Jure D. ali Fernando P....ali Franz K....a zdaj je čas, da se vendarle potopim...na dah...nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju...." Nesporno je, da je človek po svojem bistvu religiozno bitje. Vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč tisto, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja. Ali bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Ne. Vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno. In natanko tako vidimo umetniška dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti z umetnostjo v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi delatnostmi. Slike, kot so Bela čreda, Rekonvalescenca, Bela žlica in nebroj drugih, vedno novih, destilirajo dobro in lepo, so najtoplejša tolažba in najučinkovitejše zdravilo. To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše. A ni to nekaj najboljšega in najlepšega, kar lahko umetnost da? Aleksandra Kostič "...Everything and everyone in me, let's stay here, in this comfortable lukewarm puddle, and play again with mud like children, and ravish in tadpoles and their perky tails...Because, my dear frogs, I am with you and I wish to stay with you...for good! I wouldn't want to be like Jure D. or Fernando P. or Franz K. ... but now it's time for m

SEM, 19. februar 2020 ― Statistični urad RS je 28. januarja 2020 organiziral Statistični dan 2020, namenjen razpravi o podnebnih spremembah in njihovemu blaženju s poudarkom na uporabi statističnih podatkov. Dogodek so organizatorji poimenovali s pomenljivim imenom Podnebna kriza – vroči podatki. Rdeča nit dogodka so bila vprašanja o tem, katere podatke o posledicah podnebnih sprememb in učinkovitosti ukrepov za zmanjšanje negativnih vplivov teh sprememb imamo in katere bi še potrebovali; kakšna je dostopnost do teh podatkov in kako se lahko institucije, ki se s to problematiko soočajo, povezujejo, da bi bili podatki čim bolj uporabni; ter predvsem, kako lahko statistični podatki podprejo strateško odločanje na tem področju. Govorci so predstavili nacionalne in mednarodne uredbe, ki predvidevajo ukrepe za izboljšanje okoljske situacije (Kjotski protokol (1997), Pariški sporazum (2015), Evropski zeleni dogovor (predstavljen 2019)), s pomočjo statističnih podatkov so prikazali različne vidike onesnaževanja okolja (izpusti toplogrednih plinov, odpadna hrana, odvečna embalaža, hitra moda), poudarili pa so tudi posledice podnebnih sprememb, ki so tako fizične (uničevanje ekosistemov, izumiranje vrst, naravne katastrofe), socialne (brezposelnost, revščina, migracije, slabše zdravje ljudi), ekonomske (novi davki, višanje cen surovin) kot tudi politične (podnebne spremembe so del političnih debat, dogovorov, zavez). Poudarili so, da je na podlagi obstoječih informacij težko napovedovati, kaj se bo z okoljem dogajalo v prihodnosti, saj gre za kompleksen sistem, odvisen od številnih dejavnikov. Dobri in uporabni podatki so ključni pri projekcijah za prihodnost, ki jih uporabljajo odločevalci pri pripravi strategij. Usmeritev, ki stopa v ospredje, namesto zmanjševanja dejavnikov, ki vplivajo na podnebje, poudarja prilagajanje na okoljske spremembe. S prilagajanjem na nove razmere bosta ranljivost družbe in škoda, ki jo vsako leto povzročijo te spremembe, manjši. Tudi kulturna dediščina je izp