Konteksti (Tomaž Bešter), 2. maj 2014 ― Najdlje do sebe spustim čtiva, ki se ne pretvarjajo, da mi podajajo neko impresijo doživetega osebnega dogodka. Ali, bognedaj, resnico nekega zgodovinsko odmevnega dogajanja. Takšna čtiva so kot neprijetni sogovorniki, ki si seveda zaslužijo svojih pet minut in jih lahko tudi s pridom izkoristijo, vendar pa dobri vtisi večkrat obstanejo že pri tistem prvem ti-bom-jaz-zdaj-povedal-kako-je. Zato najdlje spustim prav tiste, ki za svoje literarne izpade porabijo nekaj več ovinkov, se prepustijo toku neusmiljene domišljije in uporabijo nešteto dobrih besed, česar sam pravzaprav nikoli ne vidim kot brezglavo kopičenje avtorskih pol ali, če se le da, erupcijo avtorjevega ega. Čeprav se zavedam, da slednjega ne sme manjkati, verjamem, da gre le za tek na dolge proge. Veliko besed in opisov, pridevnikov in različnih poizkusov, da povemo isto, je tu le zato, da priznamo, da tisto nekaj, kar govori iz tebe v ustvarjanju, ne more biti povedano v hipu in preprosto. Zato naravnost obožujem metafore in fantastiko. Ker to je ustvarjanje.  Ko takšno ustvarjanje svoje predivo vleče iz mitologije, religije, starodavnosti, ki jih pomeša z novimi pravili in vedno znova nastajajočo folkloro sedanjosti, potem je jasno, da gre za poseben izdelek. Nekaj takšnega, česar se v rokah ne drži prav pogosto. In zato je temu primerna tudi izkušnja branja, kot bo tudi tale podaljšek teiste izkušnje poizkusil podati ustrezen poklon. Naj služi marsičemu, nemara predvsem v to, da v roke vzamete Neila Gaimana in njegove Ameriške bogove. vir slike: bukla.si Sprva, Ameriški bogovi so prvovrstna fantastična fikcija, ki uporabi mnogo vzvodov za to, da bralca nikoli v resnici ne pusti na miru glede tega, kje natanko v prostoru in času se nahaja. Če se ta mir zgodi, se zgodi po pomoti. In če se zdi, da se kar koli v tej knjigi zgodi po pomoti, potem ne berete prave knjige. Težko bi zapisal, ali je knjiga zahtevna ali ne. Kot tudi to, komu bi jo najprej priporočil. Pa bi jo. Najraje vsem po vrsti. A žal n