Čas za slovenščino,
5. maj 2014
―
Saša in njeni študenti na letošnji ekskurziji po Sloveniji
V letu 2013 smo obeležili 20. obletnico sistematičnega poučevanja slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi. Pa vendar je perspektivo razvoja slovaško-slovenskih odnosov na področju kulture in izobraževanja prineslo že leto 1919, ko sta nastali najstarejši in do danes največji univerzi na Slovaškem in v Sloveniji, in sicer Univerza Komenskega v Bratislavi ter Univerza v Ljubljani. Na začetku tridesetih let 20. stoletja so se predstavniki mednarodne katoliške študentske organizacije Pax romana dogovorili, da bodo intenzivno razvijali slovaško-slovenske stike prav na področju kulture in izobraževanja. V tem obdobju so hodili na študijske izmenjave v Ljubljano, kjer so spoznavali slovenski jezik in slovensko kulturo. Tam so študirali: eden izmed največjih slovaških slavistov J. Stanislav, avtor prve antologije slovenske poezije in proze v slovaščini K. Geraldini, vodilna osebnost kluba prijateljev slovenskega jezika in kulture J. Kostiha, znani literarni zgodovinar in prevajalec J. Ambruš ter profesor, prevajalec in dolgoletni lektor slovenščine M. Václav. Zgodovina lektorata slovenskega jezika na FiF UK se je začela pisati v študijskem letu 1939/1940, ko so potekali seminarji iz slovenskega jezika, ki jih je vodil J. Ambruš. Zaradi vojne je bilo poučevanje prekinjeno, za eno leto pa se je obnovilo v študijskem letu 1946/1947, ko je slovenščino poučeval J. Kostiha. Zaradi političnih razlogov slovenščina kar 20 let ni mogla biti prisotna na akademskih tleh največje slovaške univerze. Ponovno je dobila priložnost v študijskem letu 1965/1966, ko je lektorat prevzel J. Kostiha, v letu 1966/1967 pa jo je začel poučevati pesnik in prevajalec V. Hečko, ki se je slovenščino naučil kot samouk. V slovaščino je prevedel kar nekaj slovenskih del, napisal pa je tudi prva slovaška učbenika, vezana na slovenski jezik in kulturo: Slovensko berilo (1972) in Základy slovinskej gram
