Koridor, 18. januar 2015 ― Belle and Sebastian – Girls in Peacetime Want to Dance: o Vedno znova Belle and Sebastian dokazujejo, da lahko tudi v sredinskih glasbenih strujah pustiš pečat. Škotski indie poperji na čelu z žametnim Murdochom tako na novi plošči ne le ohranjajo, temveč tudi razvijajo smisel za sladke, spevne in unikatne simpatične melodije, ki navkljub svoji lahkotnosti ne zvenijo ceneno ali umetelno, temveč karseda organsko in polno. Novi album je še dodatno zabeljen z zanimivimi elektronskimi ritmi, ki skupininemu kitarskemu akustičnemu retro zvoku dodajo razsežje plesnega. J. P. https://www.youtube.com/watch?v=Rgb8am3NQU0 (skladba »Nobody's Empire«) Sleater-Kinney – No Cities to Love: + Dekada premora vrača portlandski trio v navdahnjeni formi. No Cities to Love predstavlja bend v njegovi najbolj skeletalni, temeljni zasnovi, kar deluje v prid konstatni izpovedni moči Corin Tucker. Nabita spevnost organsko integrira tudi tistih nekaj kompleksnejših delov, ki pestrijo siceršnjo zvočno direktnost. Končna (in edina) poslušalčeva težava, ki se sprašuje po tem, ali je močnejša lirska ali inštrumentalna plat NCTL, priča dovolj o albumu kot takem. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=tRNDB9VqI3Q (skladba »Bury Our Friends (feat. Miranda July)«) Toundra – IV: o Četrta inštalacija mraza, brezzelenja in turobe španskih post-rockerjev ponovno relativno uspešno prenaša občutke, ki bi jih doživljali v tundri. IV je kljub temu kvalitativno zelo nestabilen album, ki plava med klišejsko, naivno ter neinspirirano kitarsko nametanko in še vedno klišejskimi, a vsaj nekoliko bolj kreativnimi in domiselnimi aranžerskimi prijemi, ki skrivajo enega ali dva muzikalna dragulja. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=2fxn4NtxxHg (skladba »Viesca«) Trostopenjska lestvica: +, o, -

Koridor, 18. januar 2015 ― Režiser: Juš A. Zidar Dramaturgija: Thekla Neuß, Mateja Fajt Igrajo: Miranda Trnjanin, Matic Lukšič, Klara Kastelec, Filip Samobor, Vojko Zidar, Marko Okorn Blokovsko naselje. Disfunkcionalna (vsakdanja) družina. Obkroža jo družba, ki se spreminja, požira vse okrog sebe in se ne meni več za posameznika. Tudi za tistega ne, ki namerava skočiti. Svet je izgubil človečnost, ko je nehal poslušati in skrbeti, kar je grenko spoznanje, do katerega nas pripelje eno izmed novejših besedil srbskega dramatika Milana Markovića, ki v izvrstnem prevodu Dijane Matković ohrani svojo živost in neposrednost. Režiser Juš A. Zidar se ob pomoči dramaturginj Thekle Neuß in Mateje Fajt odlično spopade z močno dramsko predlogo ter kljub težki temi samomora upošteva humorne vpade, tako da je v kontrastu z njimi še bolj poudarjena krutost realnosti. Mladi igralci, študentje AGRFT-ja, se v upodobitvah zelo izkažejo; najbolj pretresljivo odigra Matic Lukšič v vlogi odraščajočega ter negotovega fanta, ki z vrha stavbe meče različne predmete (med drugim ogromno plazma televizijo) in se navdušuje nad tem, na kakšen način se le-ti na betonu razletijo. Uspešno mu »parira« Filip Samobor kot izgubljeni in vdani Stevan, odlični sta tudi Klara Kastelec kot naveličana in prevarana soproga Gordana ter Miranda Trnjanin, v začaran krog drog in blodenj ujeta Tijana. Igralsko zasedbo sestavljata še igralca ansambla ljubljanske SNG Drame: Vojko Zidar v vlogi brezposelnega očeta Milana dopolnjuje sliko razpadajoče in propadajoče družine, najbolj humoren pa je zagotovo Marko Okorn v vlogi samega sebe, ki s prikupno lutko vzbudi (srhljivo) nostalgijo po Radovednem Tačku. Scena, četudi postavljena na oder Male drame, učinkuje neverjetno odprto – čisto sprednji del odra predstavlja rob strehe, osrednji del odra notranjost stanovanja, ozadje pa se ob presevanju skozi ogledala-okna izkaže za ulico pod isto stavbo, s čimer je ustvarjen pristen občutek prostorskosti. Vzdušju primeren je tudi presunljiv zaključek,

Koridor, 18. januar 2015 ― Režija: Žiga Divjak Dramaturginji: Katarina Morano, Iza Strehar Igrajo: Eva Jesenovec, Tines Špik, Iztok Drabik, Žan Perko Prva slovenska uprizoritev Si v lokalu. Sediš za mizo, nasproti tebe znanec, prijatelj, partner. Pogovarjata se. O čem gre beseda? Se menita o velikih zagatah človeštva, včerajšnji črni kroniki, sobotni nogometni tekmi ali zgolj nerodno izdavljata enovrstičnice in v resnici ne povesta ničesar? Se sploh še znamo pogovarjati? Kako na pogovor vpliva skupna preteklost? Drama Gozd se svetlika nas postavi v beznico, geografsko in časovno nedefinirano, vendar zato nič manj zgovorno. Če si ob omembi beznice predstavljate zaprašen šank, razglašen klavir in pevko, ki izgleda mnogo starejša, kot je, potem jo v drami zlahka prepoznate. Če dodate temu še polivinilaste stene in stole, ki hkrati asociirajo na trenutno prenovo, ob enem pa nakazujejo stalno razdejanje ter bolečo praznino preveč praznega lokala, je oder pripravljen za turoben ekskurz v boleče predele neizrečenega, nepredelanega in neizpolnjenega. Barska pevka Maca in neimenovani točaj sta sprva edini živi duši v beznici. Njun pogovor je prepočasen, da bi se lahko pretvarjali, da v zraku ni napetosti. Eva Jesenovec in Tines Špik si vzameta med replikami ravno toliko časa, da nas prisilita v takojšnje in prekomerno analiziranje situacije, kar ima neverjetno močan učinek. Drama sicer vseskozi hodi po poti neizrečenega in sili v lastno interpretacijo dogodkov, saj najprej vidimo čustvene brazgotine preteklosti, šele nato pa izvemo, kaj se je dejansko zgodilo, medtem, ko veliko ostane preprosto nepojasnjenega. Skozi cmoke v grlu, steklenice žganja in solzne oči počasi odkrivamo zgodbo o trgovini z belim blagom, prevelikih moških egih, maščevanju iz ponosa in posilstvu. Vse skupaj dopolni suverena interpretacija vseh igralcev, katerih dialogi razkrivajo osebe z žalostnim, bednim življenjem, ki pa uteho najdejo le v njih samih, ker je njihova skupna preteklost edino, kar sploh imajo. Gozd se svetli

Koridor, 18. januar 2015 ― Režiser: Tin Grabnar Dramaturginja: Nina Šorak Igrajo: Sara Gorše, Gregor Prah, Maja Sever, Jože Drabik Prva slovenska uprizoritev »Kaj čutimo, če sveta ne moremo izkusiti?« Osrednje vprašanje drame Jaz ali kdo drug je posredovano skozi zgodbo osemletne deklice, ki jo izpred domače hiše odpelje neznanec. Tako se prične njeno novo odraščanje v sobi brez oken, vsakdana brez prijateljev in hiši brez staršev. Spremljamo izseke dolgih desetih let ujetništva, v njih pa se zlagoma odkriva izrazito večplastna zgodba. Jaz ali kdo drug namreč ne hodi po poti brezpogojnega obsojanja ugrabitve otroka, temveč dejanje zrelativizira do te mere, da se stockholmski sindrom pojavi ne le pri deklici sami, ampak se subtilno prikrade tudi v misli gledalca. V odnosu, ki se vzpostavi med Njo in Njim ni nič samoumevnega. Gregor Prah sicer v moški vlogi dvojice izgleda kot polizan, socialno zadržan posiljevalec s pretankimi brki, vendar je na njegovem obrazu vseskozi mogoče opaziti kompleksnost čustev, ki jih goji do deklice, ki ji po lastnih besedah poskuša prihraniti svet in jo obvarovati pred nesmiselnostjo življenja. Slednje se sicer sliši kot kliše, vendar drama konsistentno izpostavlja dekličina starša kot stranska lika, preko katerih tematizira privilegij starševstva. Mati, ki jo sicer suvereno utelesi Maja Sever, je tipična prepoznanja željna pripadnica višjega sloja, ki jo razbita vaza okupira bolj kot hčerino izginotje, oče (Jože Drabik), ki je sicer večinoma v službi, pa se doma v izogib prepiru podreja ženi. Njun odnos, ki je karikatura nečimrnega meščanskega življa, povzroča nelagodje in močno spodbode razmišljanje o morebitni legitimnosti ugrabitve. Takšno razmišljanje pa nam omogoča suverena igra vseh, s Saro Gorše kot deklico na čelu, katere izrazi v odnosu do Njega dajejo prepričljiv vpogled v intimo deklice, ki ji je bilo vsiljeno novo življenje. Na koncu smo tako priča odlično izvedeni ekskurziji v temne kotičke človeka. Izkušnjo osebne stiske in senzorne preobremenit