Radio Študent,
20. marec 2015
―
Ekipa Napihovanja tokrat štarta tam, koder je prejšnjič končala, se pravi pri spoznavanju naših vrlih slovenskih, katoliških, edino pravodružinskih in več kot upravičeno zaskrbljenih državljanih, kajti otroci so naše največje bogastvo. Saj jih od pamtiveka žrejo poglavarji bogov, krvoločni židje in seveda ničpridni gozdni volkovi. Kako nas ne bi stiskalo v naših z materinskostjo in očetovstvom varno in hkrati poparčkanih srčkih, ko pa je dandanes iz perverznega podtalja naravnost pred naše oči stopila nova skupina, ki bolj kot katerakoli druga grozi dobrobiti, biti, tubiti našega naraščaja.
A dajmo se ustaviti pri neki malenkosti, katere hecni izraz nas hočeš nočeš požgečka po sicer vsega vajenem čutu za brezmejne budalaštine slovenskega javnega življenja. Namreč, kako so ti gospe in gospodje, očetje in matere, nune in duhovniki, stari in mladi protestniki nenormalno prijazni v svojem političnem izrekanju. Ki ga v razsvetljenem in demokratičnem in kapitalističnem in liberalnem in oh in sploh zahodnem svetu ponavadi imenujejo – h o m o f o b i j a. Res, naši vljudni protestniki za pravice otrok so očitno izumili povsem novo, še čisto svežo nišo politikanskega izrazja. Poimenovanje se ponudi samo na sebi: Permisivna homofobija. Kako se slednja kaže?
Nismo nestrpni. Kje pa. Mi, nestrpni? Kaj je z vami, saj se vam je zmešalo. Niti nismo proti ... khm, tem ljudem. To so zlonamerna podtikanja. Politični konstrukt z namenom osebne diskreditacije. Kar naj bojo. Nič nas ne motijo. Slišite, nič. In kdor trdi drugače, ta je tisti nestrpen. Ne pa mi. Mi dopuščamo možnost njihovega obstoja. Celo soobstoja. Dovolimo jim živeti, kakor želijo. Lahko hodijo v isto trgovino, se vozijo z isto trolo, živijo v istem bloku. Hvaležni naj nam bojo, ne pa da širijo grde grde laži, kako da jim karkoli kratimo. Celo omogočamo jim možnost, da sploh so. Prosim, bog z njimi. Ne, prav nič nestrpni nismo ... Ampak ... ampak ... ampak ... z ... za ... ZA OTROKE GRE! Teh poslednjih, z