Konteksti (Tomaž Bešter), 21. julij 2015 ― Ne obstaja le ena družina, družin je več. In lahko povsem funkcionirajo, brez slabih in žalostnih zaključkov, v katere nas skušajo prepričati nekateri. Obstajajo matere, ki se zavoljo otrok odpovedujejo vsem mogočim življenjskim ciljem in obstajajo očetje, ki v določenih trenutkih izkoriščajo le telefonske žice, da ohranijo stike. Pa je v danem trenutku dovolj. Vse, kar se na ta način zgodi, piše zgodovino neke močne vezi, ki je nič ne prelomi. Družin je več, življenj je več. Marsikaj jih lahko poveže, tudi razveže. Dobrih zaključkov je lahko mnogo, žal se vmes vsake toliko prikradejo tudi slabi. A o teh slednjih nemara kdaj drugič. Bistveno je to, kako zanimive zgodbe lahko pletejo življenja, še posebno takrat, ko se prepletejo med seboj. In knjige, ki takšne preplete ujamejo v zapisane misli, lahko živijo povsem po svoje, ločeno od žanrov. Ker prestavijo v svoj svet, preplet, preplet svetov. Ti prepleti so bistveni del romana Izgubljeni kovčki. Ali pravzaprav en sam preplet. Kakor vam je ljubše. vir slike: bukla.si Izgubljeni kovčki vas bodo nedvomno spomnili tudi na Šifrerjevo Uspavanko za Evo. Še posebno na tisti del, v katerem potoži Kako naj svarim jo, kaj rečem ji v bran? ... In nato kot litanije: boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne gledajo v oči in ne znajo stisnit dlan; množic, ki mahajo s pestmi, šoferjev s klobuki, nabitih na volan. Na to se boste spomnili, ko boste skozi skoraj petsto strani dolgo, eno zadnjih izdaj v zbirki Roman, spoznavali protagonista. Nekakšnega skoraj antijunaka. Sploh če sodimo po libretu Uspavanke, kjer naš Gabriel, kot je ime temu izmuzljivemu objektu iskanja v Izgubljenih kovčkih, ustreza enemu, nekaj časa celo tudi dvema pogojema, ki ga definirata kot tisto, čemur naj se Eva v življenju ogne v širokem loku. A vendarle so na srečo Izgubljeni kovčki precej daljše branje, v katerem dodobra spoznamo, kaj je lahko družina in kako težko je črno-belo slikati tam, kjer so barve. Gabriel je težko antijunak, a ravno tako težko se pos