Špehšpilja,
9. december 2015
―
V trenutno najpriljubljenejši oglasni oddaji z občasnimi programskimi premori so v nedeljo izbrali še zadnji dve talentirani entiteti, ki se bosta v velikem finalu merili z drugimi žlahtnimi izbranci za veliko nagrado medijske pozabe v roku štirih mesecev in možnosti oživitve kariere na zabavnem programu javnega teve servisa.
Oddajo sem spremljal, kakor običajno spremljam tovrstne izbore – s prebiranjem razpršenih komentarjev na časovnici svojega tviteraškega profila, zato na tem mestu ne kanim podajati pavšalnih sodb o kakovosti nastopajočih, temveč zgolj izraziti začudenje nad valom negativnosti, ki je završal ob napredovanju pojočih penzijonistk. Ljudje so vili roke, kako je možno, da gre v finale nekaj, kar je tako v nasprotju z bleščavostjo tovrstnih oddaj, nekaj, kar je svetlobna leta stran od glamurja svečanih prireditev, četudi po letih celo mlajše od kakšne cigaro smukajoče stalnice brezplačnih pogostitev.
Odgovor je preprost. Mara in njene ljudske pevke so prišle v finale izbora nadarjencev zato, ker so logično nadaljevanje procesa, ki obrača smer slovenske popularne kulture proti izvoru. Če so v osemdesetih mulci na polno skakali na nietovski lep dan na smrt, v devetdesetih pošiljali učiteljice na nedostojne anatomske lokacije z Racijo, ter na prelomu tisočletja hodili v iks s Siddharto, je nato glasbeni oder mladine ostal v rokah prejšnje generacije rokerjev, ki so rasli v devetdesetih. Nakar se naslednja generacija sodeč po trendu ni pomaknila nazaj po izrazito mladinskih kontrakulturnih glasbenih zvrsteh na še starejše izvajalce, ampak je prišlo do premene v samem glasbenem slogu, ko so distorzirane kitare in kričeči dolgolasci pristali v kotu, namesto njih pa so glavne zvezde študentskih žurov postali pop izvajalci iz zbirk kaset njihovih staršev in narodno-zabavni harmonikarji, ki so peli, kot bi sadili rožice.
Zato ne čudi, da je mainstream zdaj pripravljen storiti še korak dlje nazaj v času in usmeriti reflektor na ljudske pesmi. Na narodno iz
