Poiesis,
6. maj 2016
― Zvečer ljudje tiho zalivajo prazne vrtove, po katerih se tihotapijo le beli, gibki mački. Vse hiše imajo na stežaj odprta okna, glasovi ljudi, živali in stvari se zdijo tako blizu, kot bi bila naša telesa nekje zunaj, v svetli noči; potem legamo nazaj in glasovi stopijo za nami skozi odprta okna, radovedno poizvedujejo, zrejo v naše prostore na ozadju z zvezdami posutega neba kot drobni predmeti, barvite igrače – kriki in klici vseh bitij tam zunaj, hrum avtomobilov in pisk oddaljenega vlaka se obračajo in poskakujejo, sijoči, otipljivi in živopisni, na okenskih policah. Ko zapremo oči, glasovi kot plavje trkajo ob naša telesa, dokler ne utonemo, dokler nas ne prelije spanec. Zjutraj se za letvami oknic, na steni sobe, izrišejo ostri trakovi sončne svetlobe, podobni skeletom izkopanih, dolgo potopljenih teles, potem zbledijo in izginejo. Vstanem in grem iz hiše. Sprehajam se po vrtu, v otroškem bazenu se na gladini zibajo igrače, lepe in stvarne, ostanki igre prejšnjega dne poplesujejo skupaj s trupelci žuželk, kot bi jih komaj opazno premikali gibi neštetih rok. Nikjer ni nikogar, tiho je in prazno, le bel maček s tleskajočim jezikom in drhtečim telesom [...]