Konteksti (Tomaž Bešter),
7. december 2016
― Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal, Zadnji pobeg, Križišče štirih poti, Pojdi, postavi stražarja, Figa, Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini. In vsaka od teh na povsem svoj način, tudi bolj ali manj dobro učinkujejo. A še vedno se mi zdi, da je o odnosih najtežje pisati. Staviti na realnost enega pogleda, je v knjigah o zapletenih družinskih odnosih zelo tvegano početje. Tu stvari niso črnobele. Pa dostikrat tudi v barvah ne. A pritegnejo pozornost, brez dvoma jo pritegnejo.
vir slike: emka.si
Tako intrigantno je bilo tudi branje Pokopljite me za šprajc, ruskega pisatelja Pavla Sanajeva. Piše o odnosih, piše o družini, deluje iskreno, omogoča empatijo in s svojim pisanjem omogoča uvid v širše polje družinskih odnosov in ljubezni mimo neke partikularne sodbe o zgolj situacijah v knjigi. Ob tem, da v knjigi ti odnosi nikakor niso črnobeli, povsem jasno pa je, da prostorje, ki si ga ob branju romana zarišemo v glavi, nima nikakršnih barv. Pritegne pozornost s svojo neposrednostjo, tudi jedrnatostjo. Snop odrskih luči vrže predvsem na lik babice, nedvomno ene bolj neverjetnih literarnih oseb, o katerih boste brali.
Prosil bom mamo,