Konteksti (Tomaž Bešter),
28. avgust 2017
―
vir slike: ocean-si.com
Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo. V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko več razlogov. Med temi je marsikdaj tudi družina. Tudi takrat, ko je treba iskati pot nazaj.Če je bila Auggijeva zgodba polna empatije in je bralcu ob branju zastajal dih, ko ni vedel, kako se bo zanj vse skupaj končalo, je Julianova zgodba tista, v katero bralec vstopa z vedenjem, da je ta deček zmožen tudi grdih dejanj. Zato v branje prihajamo z iskanjem odgovora predvsem na vprašanje, kaj je tisto, kar bo v naših očeh opravičilo Julianova dejanja. Bo to avtorica poizkusila razjasniti? Je v Auggijevi zgodbi tudi plast, v kateri se nahaja Julian, ki mu lahko odpustimo odnos, ki ga je zavzel do Auggija? V Julianovo zgodbo res ne prihajamo na isti način kot v Čudo. Gre za povsem drugačno zgodbo. In drugačno branje.
"Če želite, ga lahko sprašujete karkoli. Z njim se pogovarjajte običajno. V bistvu je povsem običajen fant z obrazom, ki ..., no, ni tako navaden." Pogledal nas je in globoko vdihnil. "Pišuka, mislim, da ste po vsem tem samo še bolj živčni, kaj?"
Gre za Auggijevo zgodbo