13. brat,
3. november 2019
― Tole recenzijo se že dolgo spravljam pisati. Problem je v meni, tako v časovni omejenosti zaradi vsakdanjih opravkov in aktivnosti, ne pa v bendu, ki mi je celo prijazno posredoval vinilko. In tudi mi je njihov prvenec ostal v zelo dobrem spominu. Mogoče je prisoten tudi strah, kako oceniti nadaljevanje pred leti začete zgodbe. Drugi albumi so vedno kritični. Če bend pride do snemanja drugega albuma, pomeni, da je bil prvenec relativno uspešen. Tako da mora na drugem albumu biti vsaj enako dober, če ne veliko boljši. Veliko je bendov, ki so na drugem albumu pogoreli. Ali so hoteli preveč ali pa njihovi feni niso sprejeli malce drugačnega zvoka. Second Chance Blown so ostali v istem žanru. Še vedno je to hrupni electro rock, če za trenutek zamolčim punk in metal vplive. Za razliko od prvega albuma je ta malce melodičnejši. Tako da se ti na trenutke zdi, da zaplujejo že v skoraj pop vode. Dokler vokali ne preidejo v praktično screamo varianto, ki naredi kar precejšnjo distinkcijo v razmerju do basovske melodike. Sicer izraza screamo ne maram, saj sem v teh emo vodah bil, ko tega izraza še niso uporabljali. Vsekakor pa gre za odlično uporabo kričečih vokalov. Tako da lahko žanr razširimo v electro screamo coldwave industrial rock. A to je le za pokazati, kako so te oznake le pogojno uporabne. Naj bo dovolj že to, da gre za darkersko obarvano godbo. Tudi občasni veseli ritmi so podobni prešernemu poskakovanju v pogrebni procesiji. Za oblačno deževne dni v izolski marini, z vinilko pod pazduho. Poslušalec zre čez horizont morja, a ve, da gleda v preteklost. V čas, ki je že mrtev. Uživajte!