ARS Jezikovni pogovori,
8. april 2020
―
Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec
Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.
Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.
Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti Davinić, Mojca Korenjak in Sabina Pokovec.
Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik? Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.
Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič? Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.
Ko vas gledamo pri tolm
