13. brat,
21. april 2020
― Od zadnjega albuma ajdovskih Harry je preteklo kar nekaj Hublja, člani so izgubili kak las in pridobili dodatne gube, a po nekajletnem snemanju imamo pred seboj končno novi album. Sicer je izšel že lani jeseni, a ker nismo dovolj odzivni, poslušamo in pišemo šele sedaj. Ajdovščina ima že 30 let tradicije melodičnega hardkor panka, tako tudi Harry zvenijo kot mešanica različnih bendov, ki so šli skozi naše kraje ali pa se jih je samo poslušalo od daleč. Težko rečem na katere bende najbolj vlečejo. Na trenutku me še najbolj spominja na začetne Rise Against, a kdo drugi bo našel v njih kaj podobnega. Gre za brezhibno in brez kompliciranja odigran melodičen pank, na katerega ni imuna nobena generacija. Pozna se kilometrina tria, ki je odigral že nešteto koncertov po celotni naši domovini. Kar kaže tako na popularnost benda kot tudi na delovno etiko. Posebnost Harryev je, da smo takšnih bendov bili včasih vajeni od mladcev, ki so čez dan drveli s skejti po ulici in strašili penzioniste, sedaj pa gre za zrele tridesetletnike, ki se seveda tega popolnoma zavedajo. Če poznamo adult oriented rock, lahko poznamo tudi adult oriented punk. Nič slabega ni v tem, nenazadnje to recenzijo piše še kakih 10 let starejši panker. Le vedeti moramo kaj pričakujemo. In če se nam zahoče iti na koncert nezateženega, večinoma veseljaškega pank benda, ne rabimo čakati na pank počitnice in druge umetne raje, ki jih vsaj letos ne bo. Dovolj je, da zavijete z avtoceste v Ajdovščino in morda naletite na Harry, ki ob degustaciji novega Pelicona nažigajo stare in nove pank hite.