Kamra.si, 29. april 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...29. aprila 1929 se je v  Ljubljani rodil Ivan Stopar, slovenski umetnostni zgodovinar, konservator in kastelolog. Umrl je 12. decembra 2018. Dr. Ivan Stopar je sodil med ugledne slovenske umetnostne zgodovinarje in konservatorje, katerega delo ni bilo prepoznavno le v Sloveniji, temveč tudi širše v Evropi. To velja zlasti za grajsko arhitekturo, saj je sodil med utemeljitelje kastelologije na Slovenskem kot samostojne vede.Življenje in delo dr. Stoparja je bilo od leta 1964 tesno povezano z mestom Celje ter širšo celjsko regijo. Ob ustanovitvi Zavoda za spomeniško varstvo v Celju je   postal njegov prvi ravnatelj ter s trdim in vztrajnim delom organiziral in strokovno utemeljil spomeniškovarstveno službo najprej v celjski regiji, kasneje pa tudi v delu Zasavja in Posavja; postavil je tudi temelje Zavodovi dokumentaciji, ki je po obsegu in pomenu prerasla v trajen vir za proučevanje kulturne dediščine.Kot odgovorni konservator je vodil obnovo številnih spomenikov v Celju, med njimi opatijsko cerkev sv. Danijela, Knežji dvorec in Stari grad. Med prvimi konservatorji na Slovenskem je posvečal pozornost tudi historičnim urbanim celotam, tako je tudi za staro mestno jedro Celja že zelo zgodaj opredelil spomeniškovarstvene smernice za prenovo, ki so izhajale iz analize urbanističnega razvoja mesta: njegova študija Spomeniškovarstveni red za staro mestno jedro v Celju (Celjski zbornik 1968) je bila v svojem času pionirsko delo in v marsičem še danes ni presežena.Posebno mesto v njegovem delu imajo gradovi, izdelal je natančno topografijo gradov v vzhodni in osrednji Sloveniji.

Trubarjeva hiša literature, 29. april 2020 ― Italijanski strip za mladino in otroke Rdeča cona je originalno izšel leta 2017 kot odgovor na potres, ki je pretresel osrednjo Italijo in za seboj pustil pravo opustošenje. Podobno kot je Giordano sredstva od prodaje avtorskih pravic svoje knjige V času epidemije, ki se ukvarja s trenutno situacijo, namenil v dobrodelne namene, sta takrat storila njegova sonarodnjaka, pisateljica Silvia Vecchini (1975) in ilustrator Sualzo (1969), ki sta sredstva namenila ustanovitvi gledališkega krožka za mlade v Monteforintu, eni izmed občin, ki jo je potres močno prizadel. Knjiga v slovenščini ne bi mogla iziti ob bolj primernem času, saj smo prav tako kot njeni liki soočeni z izjemno situacijo, na katero nismo bili pripravljeni in na katero se odzivamo vsak drugače. Rdeča cona, ki v knjigi predstavlja tisti »prepovedan« del mesta, kjer še vedno obstaja grožnja, da se kaj podre, je danes za nas sicer drugačna, a njen obstoj prav tako bega in boli.