Novice

zadetki za Defonija

Nate Wooley's Battle Pieces + Irena Tomažin

Nate Wooley's Battle Pieces + Irena Tomažin

Radio Študent, 2. februar 2016 ― Klub Gromka, 31. 1. 2016   Prva Defonija letos se je odvila v nedeljo na Gromkinem odru, z dvojnim nastopom Irene Tomažin ter gostujočim projektom Nate Wooley´s Battle Pieces. V napovedi je sicer bilo napisano, da se bo Ireni Tomažin na odru pridružil še Tomaž Grom, vendar je ta pred koncertom zbolel, tako da tekom večera kontrabasa ni bilo slišati. Kljub temu je ne glede na manjkajočega soigralca nastop zvenel precej celovito. Kot že rečeno, je Irena Tomažin nastopila sama. Pod odrom, kjer se je zaradi nagužvanega odra z inštrumenti njen nastop odvijal, je stala samo z mikrofonom v roki, priključenim v prenosno mešalko, na kateri je prilagajala jakost zvoka. Ob današnji poplavi visoko sprocesirane glasbe je seveda vsakič osvežilno prisluhniti surovemu zvoku akustičnih inštrumentov, tako kot človeškemu glasu. Pri Ireni Tomažin pa se zdita ti dve stvari neločljivo povezani. Njeno petje spominja na zvočna raziskovanja glasbenikov, naveličanih konvencionalne rabe svojih izbranih inštrumentov, ki so postopoma začeli svoj repertoar zvokov širiti onstran običajnega. Raziskovanje z glasom pa ima vseeno nekoliko drugačen učinek, saj smo nanj večinoma navajeni in ob njem tudi bolj pozorni. To pozornost je vokalistka izkoristila in poslušalce pripeljala od sproščenega poslušanja do trenutkov rahle evforičnosti, vse samo z manipulacijo glasilk in mikrofonom. Cel nastop je bil, razen zaključne ljudske pesmi, opravljen brez besedila. Tako je vsakršna pripovedna interpretacija slišanega bila prepuščena poslušalcem. Kar pa ob obsežnem razponu glasu, ki je toliko skrival v detajlih vibracij, ni bilo lahko in tudi skoraj odveč. Vseeno pa je njen nastop imel zgodbo, četudi si jo je moral ustvariti vsak sam in je ona samo ustvarila pogoje. Pozorneje kot se jo je poslušalo, bogatejša je bila izkušnja. Naslednji nastopajoči pa so bili nekoliko tradicionalnejši v svoji free jazz izpeljavi. Nate Wooley je s seboj pripeljal vibrafonista Matta Morana, saksofonistko Ingrid
Radian

Radian

Radio Študent, 13. december 2015 ― Klub Gromka, 12. 12. 2015   Glasbeni izraz dunajskega trojca Radian je malodane nezgrešljiva vezava praks šumenj in novih možnosti ustvarjanja elektronskih muzik s kontekstom popularne glasbe, pri kateri se mestoma disonantne in poliritmične komponente poenotijo v abstraktno zvočno krajino. Dunajski substrat tako zvanega redukcionističnega jazza, vznik močne improvizacijske scene v mestu, razvoj založb in kasnejša navezava na postrockovski idiom založbe Thrill Jockey so jih na prelomu tisočletja hipoma ponesli na margino popularnega glasbenega izraza. Po dobrih dvajsetih letih delovanja se skupina še vedno oklepa prvotnih glasbenih prepričanj, vendar jih svojevrstno reflektira in odpira z vse večjimi odstopanji v smeri hrupnega rock'n'rolla, doomovskega metala tipa Obake, bolj melodičnih bluesovskih harmonij in sladko zavihanih robov americane. Po slabih šestih letih smo to soboto Radian lahko zopet videli v Ljubljani. Za to je poskrbela serialka Defonija, približno petdesetglava množica v klubu Gromka pa je odsevala obiskanost njihovega nastopa v prvi polovici letošnjega leta, ko jih je gostil mariborski Narodni dom v odlični seriji zaporednih jazzovskih poslastic. Ritmično plat skupine Radian še vedno zapolnjuje Brandlmayrjeva stroga perkusivna natančnost, do dolžine potega z lokom po čineli, do najmanjšega detajla torej, izdelana ritmična slika, ki jo vedno dlje od dubovsko sekanega in omniprezentnega basa bežeči John Norman ukrivlja v dinamičnejši, skorajda rock'n'rollovski maniri. Na tej trdni osnovi pa nekje na meji med distoriziranim šumenjem, pokljanjem in melanholično sladkobnostjo montrealskega post-rocka ter tršimi metalskimi riffi Martin Siewert gradi bolj atmosferično plat glasbene podobe. Tu je nemara nujno omeniti večinsko prisotnost kitarskega zvena, bodisi tistega, izhajajočega iz preparirane, kot tudi in predvsem tistega, ki jo je Siewert izvabljal iz svoje električne kitare. Poprejšnji Radian je tu zaradi Stefana Németha, ki smo ga
ILOG + KIKIRIKI

ILOG + KIKIRIKI

Radio Študent, 19. oktober 2015 ― Klub Gromka, 17. 10. 2015   Na deževno preteklo soboto je Defonija v Gromki gostila nemški duo Ilog in domačo zvočno improvizatorko Kikiriki. Oba nastopa sta obetala eksperimentalne pohode v svet posameznikovih interesov brez cenzure, naj gre za manipulacijo surovih valov monotron serij z dodanim doma narejenim tereminom ali pa silovito igro elektrofoničnih kolažev vinilnih plat in punkerskega tolkalista. Defonija je tokrat jazz vzdušje zamenjala z nojzem, ki je fleksibilno zaplul od hipnotične ambientale do rušenja osnovnih zvočnih struktur, ki sta jih nastopa sproti vzpostavljala. Prva na vrsti je bila Kikiriki oziroma Nina F, domačinka Maribora, ki se resneje s svojim solo nojz projektom ukvarja že od leta 2009. O dejstvu, da se zadnja leta intenzivnejše pojavlja na sceni, pa ne govorijo le izdaje na tujih neodvisnih založbah, temveč tudi zgoščen koledar nastopov; še dva dni pred tem je namreč nastopala na dunajskem festivalu Multiversal Multitest, kjer so se med sabo pomešali freejazzerji, nojz entuziasti in vsi vmes. Po naključju se je avtor recenzije udeležil tega festivala, kjer je Kikiriki nastopala, in ujel dva performansa, enega solo in enega v triu še z dvema nojz navdušencema. Trije nastopi so bili opravljeni z isto opremo: dva majhna sintetizatorja, lastno izdelan teremin in enostaven looper. A relativna skromnost kosov, ki sestavljajo Kikirikijino glasbeno opremo, očitno ni ovirala tega, da ne bi vsak nastop bil unikaten vpogled v zvočne potenciale teh gizmotov in kreativno in igrivo manipulacijo ven letečih zvokov, ki jih je producirala nastopajoča. Sicer se pretežno opira na zgoščevanje odmeva in lovljenje točk dezintegracije, ki se slišijo kot kaotične eksplozije zvoka, na prafaktorje, pa vseeno tudi po nastopu v Gromki, ki je bil, mimogrede, najdaljši izmed treh slišanih in je trajal okoli 40 minut, ni občutka, da bi Kikiriki porabila vse adute, oziroma se zdi, kot da bi jih lahko med nastopi še nekaj odkrila. To je namreč hkrati ča
ALL INCLUDED na <mark>defoniji</mark> pretekli torek

ALL INCLUDED na defoniji pretekli torek

Radio Študent, 10. junij 2015 ― ALL INCLUDED na Defoniji pretekli torek   All Included so povratniška zasedba v več pomenih. Njihovi člani so nas že obiskali v sveži zasedbi Universal Indians, povratnik je saksofonist Martin Küchen, povratniški pa je tudi sam kvintet, ki je pretekli torek pri nas nastopil že tretjič. Sodeč po pisnih odzivih na oba prejšnja dogodka, so All Included tudi zelo dobrodošli povratniki, k temu pa očitno prispeva neka skupinska kakovost, prisotna tudi ob njihovem tokratnem obisku. Strastna godba, kot je prosto po piščevem slabem spominu nekdo posrečeno prevedel izraz 'fire music', naj bi v premišljeno sestavljeni peterici severnjaških sviračev odstirala plasti prav določenih tokov svobodnjaškega jazza. A tu niti formalen niti historičen opis ne ustrezata povsem. Že omenjena kakovost ni prisotna ne v kakem posebnem prelomu ne v strukturah komadov, ki pravzaprav ne odstopajo dosti od marsikatere druge zasedbe, v kateri se je pri nas predstavil kateri od članov All Included. Kratke fraze, odigrane ekspresivno in marsikdaj v srce parajoči maniri, ali močna delitev na pihalno sekcijo ter bas in boben dvojec, ki je ravno dovolj fluidna, da peterice ne zakoliči v klasičnem bopu, a je vseeno prisotna. All Included uporabljajo tako vsaj nekaj naslanjal, ki jih oddaljujejo od improvizacije na šus. Pretekli torek so All Included odigrali material z njihove aktualne plošče – če se pisec ne moti, celo v istem vrstnem redu. Nepredvidljivost je kljub fraznim repeticijam stranski učinek njihove igre, za katero se za njihov tokratni koncert ne pridružujemo opazki radijskega recenzenta z njihovega prvega ljubljanskega, namreč o prednjačenju igre Martina Küchna znotraj pihalnega dela zasedbe. Ta dal je s svojimi podajami, izmenjavami in kolektivnimi fuzijami zavezan predvsem zvenu, ki morda igra najmočnejšo vlogo v izmuzljivih presežkih tele zasedbe. Na primer v načinu, kako je v skladbi Three Courses uvodni del kratkih pihalnih sunkov prirejen v sunkovit trialog, ki uvede
ZU: Cortar Todo

ZU: Cortar Todo

Radio Študent, 26. maj 2015 ― Ipecac, 2015   Hrupne, grozeče in kaotično urejene disonance, izmikajoče se razumskemu primežu in okovom definicij, raje udrihajo v drobovje ter pojejo ode in budnice spečim strahovom in neizrekljivim čustvom iz podtalja. Ta neukrotljiva troglava zverina, spočeta v nenavadnem zavezništvu tulečega bariton saksofona, bobnov in distorziranega basa, sliši na ime Zu. Iz daljšega spanca se razkačena na površje vrača z albumom Cortar Todo. Da je v zadnjih nekaj letih trio poniknil z glasbene scene, nas ne bi smelo pretirano razburiti. Bend je skoraj vse od svojega nastanka vsako leto izdal najmanj eno ploščo in držal mazohistični tempo približno stopetdesetih koncertov letno - da kopice stranskih projektov in skupin, med katerimi se najdejo tudi hibridi, kot sta cybercore in afro-grind, niti ne omenjamo. Za začasen oddih so se člani odločili kmalu po končanih turnejah, ki so sledile albumu Carboniferous, izdanem dvatisočdevetega leta. Najverjetneje je bil to čas njihove najširše razpoznavnosti, saj so prav takrat pristopili k založbi Ipecac, katere soustanovitelj je Mike Patton. Člani so se raztepli po svetu; basist Massimo Pupillo po kotičkih Amazonije in Himalaje, saksofonist Luca Mai in bobnar Jacopo Battaglia pa sta se posvetila lastnim, prej zapostavljenim projektom. Slednji je kmalu, zavoljo le-teh, naznanil, da se od skupine tudi poslavlja. Prihajajoč povratek je trio Zu napovedal lani z EP-jem 'Goodnight, Civilization' in krajšo turnejo, med katero so nas v sklopu cikla Defonija obiskali tudi v Ljubljani. Bobnarski stolček po novem zaseda Gabe Serbian, ki je poleg kopice drugih bendov, član legendarnih The Locust. Ob novici je pred izdajo EP-ja zagotovo marsikdo zastrigel z ušesi in miril neučakanost. Sprememba v glasbenem izrazju je tako na kratkometražcu kot na nocojšnjem albumu očitna, kar je ob prihodu tako specifične glasbene osebnosti, kot je Gabe, povsem pričakovano. Poleg tega pa ni le prevetritev postave razlog za odmik od preteklega dela
STRUNARJI IN DRUGOGODBAŠI

STRUNARJI IN DRUGOGODBAŠI

Radio Študent, 10. maj 2015 ― V nocojšnji oddaji čisto na začetku zasukamo par komadov strunarja Sir Richarda Bishopa in opomnimo na njegov današnji špil v Gromki (cikel Defonija, ob 21:00). Bishop, soustanovitelj kultnega benda Sun City Girls (1979–2007), je znan po veščem preigravanju tradicionalnih motivov z vseh koncev sveta in je tudi soustanovitelj založbe Sublime Frequencies, ki skrbi za dotok manj razvpite in znane tradicionalne glasbe in njenih odvodov. Ob Bishopu vrtimo legendarnega egipčanskega kitarista Omarja Khorshida, katerega posnetki so izšli prav pri Sublime Frequencies, ter Johna Faheyja, ki pa je pri svoji založbi Revenant obelodanil prvi Bishopov solistični album. Ker se bo tudi avtor oddaje odpravil na Bishopov koncert, bo druga polovica oddaje potekala brez njegovega govorjenja, zato pa bomo zavrteli izdatnejši odmerek glasbe izvajalcev z letošnje Druge godbe.   SEZNAM SKLADB ZA ODDAJO GLOBALUNA 10. 05. 2015 Sir Richard Bishop: Fingering The Devil (Southern Records, 2006)/ 1. Abydos (2'43'')   John Fahey: Jabberwocky (1972)/ 4. Medley_ Some Summer Day _ Brenda's Blues _ When You Wore A Tulip (& I Wore A Big Red Rose) (6'24'') Sir Richard Bishop: Fingering The Devil (Southern Records, 2006)/ 4. Anatolia (4'19'') Omar Khorshid: Guitar el Chark (Sublime Frequencies, 2010)/ 1. Guitar El Chark (Guitar of the Orient) (4'52'')   Aziza Brahim: Soutak (Glitterbeat, 2014)/ 4. Lagi (5'53'') Noura Mint Seymali: Tzenni (Glitterbeat, 2014)/ 6. Hebebeb (Zrag) (3'11'') Noura Mint Seymali: Tzenni (Glitterbeat, 2014)/ 1. Eguetmar (3'23'') Yasmine Hamdan: Ya Nass (2012)/ 9. Bala Tantanat (3'57'') Hayvanlar Alemi: Twisted Souvenirs (Shalgam Records, 2014)/ 2. Karecikler Dolmadan (4'38'') Madame Baheux: Madame Baheux (Lotus Records, 2014)/ 11. Magla padnala v dolina (6'30'') Canzoniere Grecanico Salentino: Quaranta (Ponderosa Music & Art, 2015)/ 2. Rirollalla (4'29'')
DO ROBA SONCA IN NAZAJ

DO ROBA SONCA IN NAZAJ

Radio Študent, 26. april 2015 ― V ospredju današnje oddaje je nov album benda Calexico z naslovom Edge Of The Sun, na katerem gostuje kopica glasbenikov, od Gaby Moreno prek Sama Beama (Iron & Wine) do Neko Case. Nadaljujemo s predstavljanjem nastopajočih na letošnji Drugi godbi (28.–30. maj 2015); tokrat so na vrsti Sons of Kemet, Yasmine Hamdan in tUnE-yArDs. Za zaključek pa ščepec komadov Sir Richarda Bishopa z njegovega letošnjega albuma Tangier Sessions ter še en starejši komad njegove nekdanje zasedbe Sun City Girls (Bishop nastopa 10. maja 2015 na Defoniji v Gromki).   SEZNAM SKLADB ZA ODDAJO GLOBALUNA 26. 04. 2015   Calexico: Edge Of The Sun (Anti, 2015)/ 7. Coyoacan (3'03'')   Tamikrest: Taksera (Glitterbeat, 2015)/ 1. Tisnant an Chatma (6'00'') Calexico: Edge Of The Sun (Anti, 2015)/ 2. Bullets & Rocks (3'31'') Calexico: Edge Of The Sun (Anti, 2015)/ 3. When The Angels Played (2'25'') Calexico: Edge Of The Sun (Anti, 2015)/ 4. Tapping On The Line (3'28'')   Sons of Kemet: Burn (Naim Jazz Records, 2013)/ 3. Inner Babylon (5'22'') Yasmine Hamdan: Ya Nass (Crammed Discs, 2013)/ 3. Samar (3'27'') tUnE-yArDs: Nikki Nack (4AD, 2014)/ 2. Water Fountain (3'09'')   Sir Richard Bishop: Tangier Sessions (JTM, 2015)/ 2. Bound in Morocco (3'34'') Sun City Girls: Grotto of Miracles (Placebo Records, 1986)/ 1. Radio Morocco (5'02'') Sir Richard Bishop: Tangier Sessions (JTM, 2015)/ 6. International Zone (6'33'')
<mark>Defonija</mark>: PLYMOUTH + MARCO CAPPELLI

Defonija: PLYMOUTH + MARCO CAPPELLI

Radio Študent, 11. marec 2015 ― Klub Gromka, 9. 3. 2015   V zadnji, ponedeljkovi ediciji Defonije so nas obiskali špilavci, ki so pri nas kontinuirano prisotni ne nujno v živo, vsekakor pa preko dobro znanih kanalov. Temu primerno se je v klubu zbrala obveščena, a ne preštevilna publika, ki že dovolj časa najde precej sorodne muzike vsaj še v Klubu Cankarjevega doma. Vsekakor pa je zanimivo iz spomina izbrskati podatek o tako imenovanih povratnikih in znanih obrazih, ki jih je bilo med ponedeljkovimi gosti kar nekaj. Tako ne Jamie Saft, ne Mary Halvorson, ne Marco Cappelli, ki se v te konce vračajo bolj ali manj frekventno, skoraj zagotovo niso igrali dvakrat v podobni zasedbi. Posebno srečo pri tem ima organizacija Defonije, katere okroglo obletnico je nedolgo nazaj s svojim nastopom počastil tudi Cappelli, a je pretekli ponedeljek vseeno našel dovolj ne le drugega, pač pa tudi drugačnega materiala. Ta je bil po napovedih avtorsko sestavljen iz precej različnih delov: skladb sodobnega skladatelja Hansa Wernerja Henzeja ter nekaj njegovih lastnih, v kombinaciji s starejšo muziko za lutnjo. Cappelli nam je pravzaprav postregel z lastno raziskavo in tezo, ki sicer ni neznana, o meri improvizacije v skladbah v tem primeru renesančnih mojstrov. Teza, ki jo je Cappelli na svojem aktualnem nastopu – v Cerknem ga lahko ujamete še danes – nekako razdelil v dva dela, med katerima pa je obstajal le delen rez.  V prvem delu je igral akustično kitaro z dodatnimi resonančnimi strunami. Tu je bilo prehajanje med staro muziko, kot jo imenuje Cappelli, in disonancami ter očitnejšo improvizacijo zazrto predvsem v igro, in ne toliko podčrtano z dodatnimi zvočnimi vragolijami. Cappelli sicer nikoli ne le igra kitaro, a poigravanje z zvenom in raznimi šumi se je tu tiho vklopilo v formo skladb. Trik je bil prej v tem, da med različnim repertoarjem pravzaprav ni bilo glasnih ločnic: iz fuge je prešel nazaj na improvizacijo ali disharmonije, historično manj podkovanemu uhlju pa je lahko bila ravno ta
SONICA CLASSICS I: JOZEF VAN WISSEM

SONICA CLASSICS I: JOZEF VAN WISSEM

Radio Študent, 12. februar 2015 ― MoTa Point, 12. 2. 2015   Včeraj zvečer je MoTa - Muzej tranzitornih umetnosti ob velikem zanimanju za priložnost „valentinovega dogodka“ v Ljubljani gostil nizozemskega, vendar iz New Yorka delujočega mojstra lutnje, Jozefa Van Wissma. Wissem se je ljubljanskemu koncertnemu občestvu predstavil že pred leti kot gost klubske Defonije v Gromki. Močna izkušnja takratnega koncerta, njegov novejši opus sodelovanj z Jimom Jarmuschem in dobra promocijska strategija so botrovali zares obilnemu obisku MoTa Točke, v kateri se je včeraj zgodila celo ponovitev, torej dvojni Van Wissmov koncert. Mi smo bili prisotni na prvem. MoTa je z dogodkom odprla tudi novo koncertno serijo, njihovo drugo po Sonica Series, torej serijo Sonica Classics. Kot nam je pred začetkom koncerta poročal organizator, se nam s Sonica Classics obeta razpiranje vmesja med sodobno klasično kompozicijo in aktualno elektronsko glasbo, kolikor vem, pa nam je bil včeraj prvič javno razkrit tudi prvi nadaljnji scenosled serije, v kateri bosta na rezidencah in s koncerti v neki neodročni prihodnosti v Ljubljani gostovala islandska čelistka Hildur Guðnadóttir in veliki skladatelj ter pianist minimalizma 20. stoletja, Charlemagne Palestine. Sam včerajšnji solistični nastop je bil torej lepa otvoritev obetavnemu prihodnjemu dogodkovniku MoTe. Van Wissem je namreč kot osameli protagonist vpletanja srednjeveške lutnje v sodobne tokove kompozicije postal pomemben dejavnik pretakanja stare in nove kompozicije v svet aktualne popularne glasbe in širše popularne kulture (slednje se dotika predvsem s komponiranjem filmske glasbe in glasbe za računalniške igre). Po drugi strani pa je njegova kompozicijska praksa tehtna tudi v metodološkem kontekstu, Van Wissem se namreč že od začetkov svojega ustvarjanja izvirno ukvarja z minimalističnimi principi palindroma in zrcalne kompozicije. V nadaljevanju dolgoletne prakse pa tudi s svojevrstnimi, danes jim lahko upravičeno rečemo „remikserskimi“ praksami kompozic
Torkova <mark>defonija</mark> z The B. Bees in Obake

Torkova defonija z The B. Bees in Obake

Radio Študent, 18. december 2014 ― Klub Gromka, 16. 12. 2014 foto: Federico Pedrotti, arhiv defonije   Torkov večer na defoniji je ponujal nekaj dislociranosti glede na 'žanrske' dosege muzike, ki jo je ponujal. Upamo si namreč reči, da je na obisku koncerta umanjkala žanrska publika, četudi o sludge metal sceni pri nas avtor recenzije ne ve nič in želi žanrske predpostavke muzik navadno ignorirati. Vseeno smo bili o dogodku zadostno obveščeni vnaprej in tokrat ga je brez decibelnih rezerv pomagal opredeliti tudi kontekst domače spremljevalne zasedbe. The B. Bees sta namreč napovedane Obake primerno zapeljala v počasen, glasen in osredotočen, obenem pa tudi minimalističen špil. Pod tem imenom sta nastopila Jaka Berger na bobnih in Vitja Balžalorsky na kitari oziroma kitarskih efektih. Oba sta se izognila tehniškim detajlom in podala predvsem zvokovno obeležen špil s premiki med nekakšnimi sicer prav nič agresivno ločenimi bloki. Tako je glasen šum na primer prekinil udarec bobna, ki pa je s počasno repeticijo pomenil le nastop novega, bolj kitarsko bučnega bloka, a je celoten nastop vendarle tudi imel svoj razvoj. Določena statičnost take blokovske igre je namreč kot dinamičen moment vpletla neko napetost, ki bi se lahko kadarkoli razpletla v žanrsko bolj opredeljenem izbruhu, ki pa je ravno ostal v suspenzu. Oziroma, B. Bees sta z zvočno abstraktnimi elementi nekako pričarala dostopen in preprost ambient, pač ustrezen za temačen, zamolkel in mogočen večer, kakršnega so obetali Obake. V tem smislu pa je realizacija ostala precej mehkejša od omenjenih obetov. Obake, ki jih je pričujoči radio v dnevih pred dogodkom ustrezno obdelal, namreč v dveh diskografskih izdajah ponujajo brutalen in mogočen zvočni zid z zamolklim vokalom in basovsko ukoreninjenostjo v epski pesemski formi. Tako so na podlago nadzorovane nedoločenosti in napetosti, ki jo je ustvaril uvodni duet, Obake zarezali bolj določeno. A mehkeje, kot se je napovedovalo. Zvočno korekten špil je občasno na primer najedal ne
še novic