Radio Študent, 12. junij 2016 ― Klub Gromka, 14. 6. 2015   V torek zvečer je metelkovski klub Gromka gostil ekskluziven koncert zanimivega improvizacijsko-jazzovskega tria, ki se je prvič po štirinajstih letih zopet sestal ravno tokrat pri nas, preden se odpravi dalje na zajetno evropsko turnejo. Po kratkem uvodu s strani intendanta Defoničnega ciklusa, v katerem nam je bila posebnost dogodka še nekoliko bolje predstavljena, je trojica, nekoč znana kot LLV + 1, zasedla oder ter se lotila uigranega prepletanja. Odločne, a razgibane ritmične temelje sta že takoj na začetku postavila Paul Lovens in Paul Lytton, legendarna evropska tolkalca, ki že dolga leta sodelujeta v raznih zasedbah. Že od samega začetka sta intuitivno posegala po različnih nekonvencionalnih materialih in tehnikah ter skupaj gradila simbiotično zvočno celoto, sprva skoraj nesrečno prekinjano, pozneje pa lagodno dopolnjeno s saksofonom Kena Vandermarka. Tenorska donenja so se postopoma spajala z razgibano ritmično osnovo in se počasi pomešala v nepredvidljiv skupni ples vseh različnih elementov, ki se je pomikal vse od nepreglednega kaosa pa do umirjenih, a s suspenzom zapolnjenih predelov, ob katerih je bil tesen stik med glasbeniki in posameznimi gradniki zvočnosti še toliko očitnejši. Z neutrudnim stremljenjem k iskanju manj očitnih, kompleksnejših ali pa preprosto nenavadnejših rešitev znotraj premrežene zvočnosti so spletli pestro in razgibano celoto, katere ključni sestavni del so bile tudi posamezne dozdevne nerodnosti, ki so jih skozi nastop vedno spretneje izkoriščali v svoj prid. V dobre pol ure dolgi prvi polovici nastopa smo se dodobra spoznali s presenetljivo pestro paleto zvokov, ob kateri se manko Lovensove elektrificiranosti sploh ni zdel problematičen. Lovens je elektrofonijo učinkovito nadomestil s poseganjem po mečkanju plastike ali z lokom zvočenimi kovinskimi predmeti. Tudi znotraj tega relativno omejenega, a preudarno izbranega nabora zvokov ni nič manjkalo, zlasti v drugi polovici pa se je

Radio Študent, 20. februar 2016 ― Klub Gromka, 18. 2. 2016   Četrtkov večer Defonije se je zanimivo razpenjal med dvema glasbenima izrazoma. V prvem delu večera smo spremljali akustični nastop skladateljice in kitaristke Anne Garano v duu s trobentarjem Flaviom Davanzom, v drugem pa sledili žanrsko samosvoji, anarhistično obarvani elektrificirani izvedbi kanadsko-švedskega tria Receptacles. Tržaški duo Anna Garano in Flavio Davanzo je v prvem delu večera pripravil subtilno in prijetno uvajanje za maloštevilno druščino poslušalcev, ki se je zbrala v klubu Gromka. Šolana flamenko kitaristka slovensko-sicilijanskih korenin in trobentač mlajše jazz generacije sta na oder stopila rahlo zadržano. Anna nas je na kratko pozdravila in v redkobesedni angleščini pojasnila, da bosta predstavila priredbe skladb z njenega zadnjega albuma Lessness. Za omenjeni album je pripravila avtorske kompozicije, v katerih je zabeležila nedavna glasbena sodelovanja med svojo ustvarjalno dejavnostjo v New Yorku. Med sodelujočimi v tej navezi omenimo skladatelja filmske glasbe in glasbenika Douga Wieselmana, armensko pevko Anaïs Tekerian in cenjenega novojazzovskega kitarista Marca Ribota.  Anna in Flavio sta svoj intimni glasbeni dialog podajala na uglajen in nekoliko introvertiran način. O programskem izboru sta se, kot je bilo videti ob momljajočih pregovarjanjih med skladbami, odločala sproti. V precej obsežnem repertoarju smo najprej sledili avtorskim kompozicijam Anne Garano, ki so prinašale spoj klasične forme, nežne jazzovske melodike in vplivov andaluzijskih ritmov. V nadaljevanju sta koncertno vsebino razgibala s priredbami armenskih, židovskih in sefardskih tradicionalnih ritmov in motivov. Z vrnitvijo k avtorskemu izrazu v sklepnem delu nastopa pa sta ponudila tenkočutne izvedbe skladb, nastalih na osnovi pesniških besedil Verlaina in Baudelaira. V izvedbah glasbenikov sta se prepletala izpiljena virtuoznost in temperamentni značaj kitarskih linij ter občutljivo, pritajeno ječanje trobente, ki sta