Radio Študent,
3. januar 2017
―
Top Dawg Entertainment, 2016
Po nekaj mesecih Tolpo bumov znova posvečamo albumu enega izmed varovancev Anthonyja Tiffitha, bolj znanega pod imenom Top Dawg in vodje kalifornijske neodvisne hiphoperske založbe Top Dawg Entertainment. Karierni vzponi članov kolektiva Black Hippy v postavi Schoolboy Q, Ab-Soul, Jay Rock in Kendrick Lamar so založbo v preteklih letih zabetonirali v vlogo zastavonoše ameriškega zahodnoobalnega rapa, ki z nizanjem novih izidov ne kaže znakov utrujenosti.
Nov val ustvarjalcev pod Top Dawgovim okriljem poleg vokalistke SZE in vokalista Lancea Skiiwalkerja predstavlja Isaiah Rashad. Potem ko je leta 2013 podpisal s TDE-jem in se iz domače Chattanooge v Tennesseeju preselil v Kalifornijo, je januarja 2014 izdal debitantski EP Cilvia Demo. Z njim je nastopal kot podpora Schoolboy Q-ju na njegovi turneji ob plošči Oxymoron in počasi napovedoval svoj naslednji izdelek.
Iz različnih razlogov, ki jih Rashad opiše tudi na plati, smo morali nanjo čakati od prvih napovedi leta 2015 pa vse do septembra lani. Posnetek klica Top Dawgove desne roke Dava Freeja, ki smo ga slišali v uvodu, je torej refleksija neučakanosti tako Rashadovega poslušalstva kot njegovih založbenih starešin. Isaiah je namreč med snemanjem albuma zapadel v nemilost odvisnosti od tablet in alkohola in bil začasno celo odstranjen iz TDE-jeve ekipe ter poslan nazaj v domači Tennessee. Tam je težave prebrodil, se vrnil v Kalifornijo in dokončal svojo osebno izpoved, naslovljeno The Sun's Tirade.
Pretečeni čas in nekatere osebne spremembe, ki so se Rashadu zgodile od Cilvia Dema, se odsevajo tudi v samih besedilih. Otroci rastejo, Zay ni več tak gangsta, kot je bil, v življenju mu gre načeloma na bolje, kar pa ne pomeni, da ni več »bad« model. Zabava se po starem, poleg alkohola in zdravil pa zdaj zlorablja še celo plejado drog. Ne izostanejo niti mizoginistične opazke, odnosi z bejbami, samoafirmativni punchlini, večni lov na keš in vse, kar pride zraven