WATUSSI pred nastopom na Defoniji

Radio Študent, 23. januar 2017 ― V tokratnem RŠ intervjuju se bomo pogovarjali s triom Watussi, ki ima nastopiti drevi na ciklu Defonija v klubu Gromka. Defonija tokrat predstavlja svobodne vetrove sosednje Avstrije s tremi zasedbami, in sicer trio Trapist, ki je neke vrste bratranec nam že poznane zasedbe Radiant, duo Ernst/Siewert ter trio Watussi, ki ga sestavljajo Ingrid Schmoliner na prepariranem klavirju in vokalu, Joachim Badenhorst na pihalih ter Pascal Niggenkemper na kontrabasu. V primeru tria Watussi gre za subtilen akustičen trio, podkrepljen s preparacijami in elektrificiranimi objekti, ki se mojstrsko giblje med improvizacijo in kompozicijo. Več o njihovem delovanju in razmišljanju pa so povedali v pričujočem pogovoru. http://ingridschmoliner.klingt.org/projects/watussihttp://www.joachimbadenhorst.com/home.htmlhttp://www.pascalniggenkemper.com/home.html Vabljeni torej na večer svobodnih muzik severnih sosedov, koncerti se pričnejo točno ob 21h tako da bodite točni tudi vi. FB dogodek: https://www.facebook.com/events/647095292144662/
<mark>Defonija</mark>: KK Null / Balázs Pándi + deison

Defonija: KK Null / Balázs Pándi + deison

Radio Študent, 29. november 2016 ― Klub Gromka, 27. 11. 2016   Piše se leto 2100, svet, kot ga poznamo, bo vsak čas razpadel, ljudje bežijo s trebuhom za kruhom v širno vesolje. Z niti najmanj znanim ciljem se v agoniji izmikajo diskontinuiteti bivanja in upajo na čudež. V vesoljskih plovilih, ki tavajo skozi kozmos, imajo radijske sprejemnike, s katerimi vsake toliko časa zaznajo kakšen signal drugih prebežnikov z Zemlje, a nikakor dovolj močan za komunikacijo. Le upajo lahko, da te na videz naključne podobe in zvoki pomenijo, da je tam zunaj še upanje, da dokler sprejemajo tuje frekvence in z njimi podatke, to pomeni, da vendarle niso za zmeraj izgubljeni ali najhuje – sami … Tako nekako je bilo moč zatavati med spretno zastavljenimi zvočnimi parametri prvega nastopajočega, Deisona, na težek nedeljski večer v Klubu Gromka, kjer se je odvila zadnja edicija koncertnega cikla Defonija. Njegova stopnjujoča manira, ki se je kazala s podobo in zvokom, se je konceptualno izgrajevala vse od začetka do konca. Elektrofoni italijanski nojzer provenience zasedbe Meathead je svoj nastop peljal skozi počasne, hipnotične, z ritmičnimi zankami sekane ambientalne intervale, ki so bili daleč od vsiljivega ali intenzivnega, prej so zveneli že skoraj preveč domače in udobno, vse dokler se ni začelo premišljeno stopnjevanje. Podobe na platnu so se začele hitreje menjati in zvoki so postajali agresivnejši. Vzporednice bi tu lahko vlekli celo s filmom Koyaanisqatsi, znanem tudi po glasbenem prispevku Philipa Glassa. Omenjeni film skuša skozi posnetke, fotografijo in zvok upodobiti naravo, človeštvo in njuno medsebojno povezanost. Ko se premika od narave k civilizaciji, se glasba in posnetki odvijajo vse hitreje, da bi prikazali nek zanimiv in hkrati paradoksalen dualizem minljivega in eksistencialnega ter konstantnega, stabilnega, celo mrtvega. Deison se je tukaj izkazal s konceptualno polnim nastopom, ki poslušalcev kljub svoji zvokovno-strukturni nevpadljivosti ni pustil na cedilu, temveč nas je kvečj
Neposlušno med zvezdami

Neposlušno med zvezdami

Radio Študent, 30. oktober 2016 ― Španski borci, 27. - 29. 10. 2016   Letos se je Neposlušno izpelo že petič. Festival, ki si je priboril veljavo in tridneven prostor pod slovenskim soncem, nas vsako leto znova preseneti. V zadnjem času imamo sicer kar nekaj priložnosti slišati prosto improvizirano glasbo ali pa muzike, ki so ji sorodne oziroma se z njo povezujejo. Cikli, kot so Defonija, FriForma, Metabonma, Zvokotok in Confine Aperto, redno vnašajo nekaj svežine v naša ušesa, a programa, kot smo mu bili priča na letošnjem Neposlušnem, zlepa ne zasledimo kar kadarkoli. Res je, da gre za festivalsko, skoncentrirano obliko, ki se že v samem bistvu razlikuje od klubskih oziroma koncertnih večerov. Pa vseeno ima tudi redko kateri festival tako bogato bero. Tako se je lahko poslušalec v treh dneh nadejal glasbe, ki mu bo omogočala premisleke še nekaj nadaljnjih tednov. Za dodatno branje ali bolje rečeno za pestro zimsko študijsko obdobje pa je poskrbel še Luka Zagoričnik, ki je s petkovim predavanjem na kratko predstavil aktualno problematiko terminov in realizacij znotraj polj prosto improvizirane glasbe, eksperimentalne glasbe in sound arta oziroma zvočne umetnosti. Sicer se je letošnje dogajanje odvijalo v duhu vseprisotnega treznega očesa staroste angleške impro scene, kitarista Johna Russlla, ki je vodil glasbeno delavnico in tako udeležencem z oči odstiral meglice, ki so se v letih zgostile okrog prakticiranja in pomena improvizirane glasbe ter glasbe nasploh. Russell se je glasbeno predstavil tudi v petek zvečer, ko sta z mlado in aktivno Julie Kjaer nastopila v duetu. Saksofon, flavta in kitara. Direktno, aktivno, na mestu. Težko bi pričakovali izid tega koncerta, a »zvočna kopel«, kot bi se izrazil Russell, v kateri smo se znašli med igro dvojca, je bila vrhunska. Ne glede na morebitno nekompatibilnost samih zvočnosti inštrumentov je intenca zvoka popolnoma preplavila čas in prostor ter prevzela vsakogar, voljnega prepuščanja. Med viške festivala lahko mirno uvrstimo tudi fi

Defonija / razstava plakatov Tine Drčar

C.M.A.K. Cerkno, 26. oktober 2016 ― otvoritev 30.oktober 2016 ob 19:00 galerija Križišče v Mladinskem centru C.M.A.K. Cerkno + glasbeni gost: Thierno Diallo Razstava bo na ogled do 15.11.2016   Defonija je koncertna serija, ki sproža številne učinke, z njimi pa tudi nesporazume. Najraje jo vtaknejo v predal ”jazz”, čeprav gre pri njej v osnovi za najrazličnejše improvizacijske prakse. Ja, z […]
Vitja balžalorsky

Vitja balžalorsky

Radio Študent, 23. oktober 2016 ― V tokratnem Rš intervjuju smo se pogovarjali z enim najprepoznavnejših mlajših kitaristov na domači grudi Vitjo Balžalorskyim. Gre za kitarista, katerega jezik sega od mainstream jazza, free jazza, elektrofonije in improvizirane glasbe vse do trših alternativnih odvodov in ekperimentalne glasbe. Poznamo ga, poleg ostalega dela, predvsem iz zasedb Balžalorsky Drašler 3o, Litošt, Carnaval, Kombo Zlatka Kaučiča itn... Prvič smo Vitjo slišali v solo izvedbi na lanski ediciji jazz festivala Ljubljana, jutri pa ga lahko preverite na ciklu Defonija v klubu Gromka, v odlični družbi zasedbe The Ex. Prisluhnimo pogovoru, ki je tekel predvsem o kitari in jeziku, ki ga z njo razvija Vitja Balžalorsky. Foto: Nada Žgank
VITJA BALŽALORSKY, THE EX

VITJA BALŽALORSKY, THE EX

Radio Študent, 23. oktober 2016 ― Foto Vitja Balžalorsky: Nada Žgank   Na tokratni Defoniji se je zgodil silovit naskok na zvok s strani izvrstnih muzičistov. V enem večeru smo se namreč razveselili enega najdejavnejših in raznovrstnih domačih kitaristov Vitje Balžalorskega ter nizozemskih glasbenih avanturistov The Ex.  Uvodni nastop oziroma recital, kot ga je poimenoval organizator koncertnega večera Miha Zadnikar, je torej pripadel Vitji Balžalorskemu, katerega ime se je v alternativnih krogih prvič začelo šušljati po mnogih legendarnih jam sessionih na Metelkovi in v Rogu. Kljub mladosti je nanizal zavidljivo število koncertov v večinoma jazzovskih in rockovskih zasedbah, sicer pa si dovoljuje izlete v noise, elektroniko in improvizacijo. Čeprav je zasedb, kjer je ali še igra, mnogo več, pa je potrebno opomniti vsaj na to, da je zadnja okrepitev stonerskih norcev Carnaval, avtor vseh komadov jazzovske plošče Wu-Wei zasedbe Balžalorsky/Drašler 3o ter član Orkestra Brez Meja in Komba Zlatka Kaučiča. Namesto na kitari pa svoje prste na klaviaturah uri še pri jazzovsko-elektronski zasedbi Litošt.  Ta vpogled v njegovo obsežno delo nam deloma pojasni tudi njegovo odločitev, da se svojemu radovednemu raziskovanju novih zvokov namesto v zasedbi zasluženo posveti še v solističnem nastopu, ki pa združuje vse njegove projekte v enem. To seveda ne pomeni, da zveni isto. Bolj se zdi, da je na svoj solistični impro eksperiment prenesel veščino različnih načinov igranja na kitaro in uporabo zavidljivega števila efektov glede na žanrsko linijo. S tem pa v osnovi ne mislimo na uporabo jazzovskih ali drugih akordov, čeprav ti mestoma in na pravih mestih tudi zazvenijo. Bolj se nanašamo na njegovo uporabo lahkotnega jazzovskega prehajanja kot tudi bolj tršega rockovskega igranja. Ko proizvaja zvok, se z njim igra na način, da s hitro menjavo efektov zvok secira na dele, ki ustvarjajo svojevrsten ritem. Da pa to ni dovolj, nas tu in tam v svojem solo eksperimentalnem projektu popelje na polje ele
<mark>Defonija</mark>: Andrea Parkins in Atomic

Defonija: Andrea Parkins in Atomic

Radio Študent, 14. september 2016 ― Klub Gromka, 12. 9. 2016   Včasih iz imena stvari, na primer neke glasbene izvedbe, hitro nastane razlikovanje, na primer do zvočne umetnosti. Razlikovanje, ki bi se brez besedovanja, brez imena zdelo prisiljeno. Morda pa različne besede razlike šele izpostavijo – a v tem primeru mora o tem pričati vsaj še neka izkušnja. Tu seveda ne gre za splošno resnico, ki bi nam pomagala osvetliti in razumeti neko preteklo koncertno izkušnjo. Pomaga pa začeti z neko razliko. Newyorška vsestranska glasbenica, komponistka, zvočna umetnica in performerka Andrea Parkins jo namreč v svojem delu prestopa oziroma, kot radi rečemo, v svojem delu pač združuje celo vrsto praks, med katerimi je tudi improvizacija. In ker se je vaš tokratni recenzent na ponedeljkovo Defonijo pripeljal z nekega drugega zvočnega dogodka v nekem mestnem tovarniškem kompleksu, se je tekom celotnega večera lahko večkrat povprašal ravno o tej razliki, potegnimo jo površno - med zvočno umetnostjo in improvizacijo. Tisti drugi, zgodnejši performans je namreč svojo pripoved  v zvoku izpostavil na način, da si prvič ni dovolil improvizacije na licu mesta in drugič poslušalcem ni dovolil prostega gibanja, češ zvok je pač resna stvar. Da je zvok resna stvar, je jasno tudi tokratni defonični Andrei Parkins, ki pa je morala občinstvo prikovati na stole s precej manj otipljivimi sredstvi. Andreo Parkins smo v ponedeljek lahko opazili v stalnem gibanju med računalnikom, priložnostnimi zvočili in okrancljano harmoniko. Ustvarjeni prehodi so variirali do glasnega dromljanja, ki je skozi rabo harmonike nekako prelomilo njen nastop, a je ta vseeno ostal zavezan odprtosti in nedoločenosti. Zadnje znotraj improvizacije velja za vrlino, a sproža tudi vprašanja glede rabe zvoka in razlogov za na odru izvršene odločitve. Vprašanja tipa zakaj tu taka jakost zvoka in čemu v naslednjem trenutku pobegniti k drobnim šumom ter še čemu analogna pomagala ob računalniški modulaciji morda izhajajo iz predsodka, da bi moralo
še novic