Radio Študent, 30. oktober 2016 ― Španski borci, 27. - 29. 10. 2016   Letos se je Neposlušno izpelo že petič. Festival, ki si je priboril veljavo in tridneven prostor pod slovenskim soncem, nas vsako leto znova preseneti. V zadnjem času imamo sicer kar nekaj priložnosti slišati prosto improvizirano glasbo ali pa muzike, ki so ji sorodne oziroma se z njo povezujejo. Cikli, kot so Defonija, FriForma, Metabonma, Zvokotok in Confine Aperto, redno vnašajo nekaj svežine v naša ušesa, a programa, kot smo mu bili priča na letošnjem Neposlušnem, zlepa ne zasledimo kar kadarkoli. Res je, da gre za festivalsko, skoncentrirano obliko, ki se že v samem bistvu razlikuje od klubskih oziroma koncertnih večerov. Pa vseeno ima tudi redko kateri festival tako bogato bero. Tako se je lahko poslušalec v treh dneh nadejal glasbe, ki mu bo omogočala premisleke še nekaj nadaljnjih tednov. Za dodatno branje ali bolje rečeno za pestro zimsko študijsko obdobje pa je poskrbel še Luka Zagoričnik, ki je s petkovim predavanjem na kratko predstavil aktualno problematiko terminov in realizacij znotraj polj prosto improvizirane glasbe, eksperimentalne glasbe in sound arta oziroma zvočne umetnosti. Sicer se je letošnje dogajanje odvijalo v duhu vseprisotnega treznega očesa staroste angleške impro scene, kitarista Johna Russlla, ki je vodil glasbeno delavnico in tako udeležencem z oči odstiral meglice, ki so se v letih zgostile okrog prakticiranja in pomena improvizirane glasbe ter glasbe nasploh. Russell se je glasbeno predstavil tudi v petek zvečer, ko sta z mlado in aktivno Julie Kjaer nastopila v duetu. Saksofon, flavta in kitara. Direktno, aktivno, na mestu. Težko bi pričakovali izid tega koncerta, a »zvočna kopel«, kot bi se izrazil Russell, v kateri smo se znašli med igro dvojca, je bila vrhunska. Ne glede na morebitno nekompatibilnost samih zvočnosti inštrumentov je intenca zvoka popolnoma preplavila čas in prostor ter prevzela vsakogar, voljnega prepuščanja. Med viške festivala lahko mirno uvrstimo tudi fi

Radio Študent, 23. oktober 2016 ― Foto Vitja Balžalorsky: Nada Žgank   Na tokratni Defoniji se je zgodil silovit naskok na zvok s strani izvrstnih muzičistov. V enem večeru smo se namreč razveselili enega najdejavnejših in raznovrstnih domačih kitaristov Vitje Balžalorskega ter nizozemskih glasbenih avanturistov The Ex.  Uvodni nastop oziroma recital, kot ga je poimenoval organizator koncertnega večera Miha Zadnikar, je torej pripadel Vitji Balžalorskemu, katerega ime se je v alternativnih krogih prvič začelo šušljati po mnogih legendarnih jam sessionih na Metelkovi in v Rogu. Kljub mladosti je nanizal zavidljivo število koncertov v večinoma jazzovskih in rockovskih zasedbah, sicer pa si dovoljuje izlete v noise, elektroniko in improvizacijo. Čeprav je zasedb, kjer je ali še igra, mnogo več, pa je potrebno opomniti vsaj na to, da je zadnja okrepitev stonerskih norcev Carnaval, avtor vseh komadov jazzovske plošče Wu-Wei zasedbe Balžalorsky/Drašler 3o ter član Orkestra Brez Meja in Komba Zlatka Kaučiča. Namesto na kitari pa svoje prste na klaviaturah uri še pri jazzovsko-elektronski zasedbi Litošt.  Ta vpogled v njegovo obsežno delo nam deloma pojasni tudi njegovo odločitev, da se svojemu radovednemu raziskovanju novih zvokov namesto v zasedbi zasluženo posveti še v solističnem nastopu, ki pa združuje vse njegove projekte v enem. To seveda ne pomeni, da zveni isto. Bolj se zdi, da je na svoj solistični impro eksperiment prenesel veščino različnih načinov igranja na kitaro in uporabo zavidljivega števila efektov glede na žanrsko linijo. S tem pa v osnovi ne mislimo na uporabo jazzovskih ali drugih akordov, čeprav ti mestoma in na pravih mestih tudi zazvenijo. Bolj se nanašamo na njegovo uporabo lahkotnega jazzovskega prehajanja kot tudi bolj tršega rockovskega igranja. Ko proizvaja zvok, se z njim igra na način, da s hitro menjavo efektov zvok secira na dele, ki ustvarjajo svojevrsten ritem. Da pa to ni dovolj, nas tu in tam v svojem solo eksperimentalnem projektu popelje na polje ele