Radio Študent, 27. junij 2017 ― Clean Feed, 2017   <a data-cke-saved-href="http://chrispitsiokos.bandcamp.com/album/before-the-heat-death-2" href="http://chrispitsiokos.bandcamp.com/album/before-the-heat-death-2">Before the Heat Death by CP Unit</a> V tokratni Tolpi bumov recenziramo in poslušamo album, ki je v freejazzovskih krogih ter miljejih robnih godb nasploh požel nemalo podzemnega hypa, obenem pa album zasedbe, ki jo v sodelovanju Jazz festivala Ljubljana in Defonije pričakujemo ta petek ob 17. uri v Gromki. Izmed članov, ki so posneli Before the Heat Dead, bo sicer odsoten bobnar Weasel Walter, ki ga bo nadomestil Jason Nazary. To je za pričakovanja pred koncertom najbrž precej relevanten podatek, saj bi recenzijo plošče lahko začeli kar z osrednjo ugotovitvijo, da je zanjo kot plod kompozicijskih zamisli Chrisa Pitsiokos ključna ravno ritemska sekcija, ki jo z električnim basom dopolnjuje še Tim Dahl. Ritemska sekcija je zmožna nenavadne dinamike pri pletenju teksture, kar se kaže v sposobnostih medsebojnega sodelovanja, individualnih krparij ter samotnih izletov obeh glasbenikov, njune žanrske raznolikosti, vse to pa je težko označiti drugače kot z nekoliko mrzkim izrazom mojstrstvo. Walter in Dahl pleteta gosto mrežo ritmov, ki predstavlja podlago za Pitsiokosova saksofonska vreščanja, kitarske solaže Brandona Seabrooka ter ostalo paleto zvokov, obenem pa jih zamejuje, jih utirja, omogoča, da izjemno intenzivna zvočna slika ne razpade. S tega vidika ni prav nič nenavadno, da je imel Walter tudi glavno vlogo pri miksanju in masteringu albuma. Intenzivnost, ki smo jo omenili, se najprej kaže v nekonvencionalni hitrosti Pitsiokosovega altsaksa. Pri tem ima zagotovo vlogo tudi žanrska pretočnost, še posebej skozi vpliv rock muzik. Hitrost je tu kombinirana z multipliciranostjo, nadrobljenostjo in rizomatskostjo freejazzovskega pihanja. Neka linearnost se torej neintuitivno prepleta z nelinearnostjo. Ušesom ni puščeno do konca užiti lomljenja, analognih gli

Radio Študent, 9. maj 2017 ― Klein, 2017   &amp;amp;amp;lt;a data-cke-saved-href="http://carateurio.bandcamp.com/album/garlic-jazz" href="http://carateurio.bandcamp.com/album/garlic-jazz"&amp;amp;amp;gt;Garlic &amp;amp;amp;amp;amp; Jazz by Carate Urio Orchestra&amp;amp;amp;lt;/a&amp;amp;amp;gt; Belgijski pihalec Joachim Badenhorst, ki nas je v Sloveniji nedavno obiskal v sklopu ene izmed metelkovskih Defonij s free-jazz zasedbo Watusi, ponovno prijetno preseneča s svojim mednarodnim kolektivom Carate Urio Orchestra. Nov izdelek, ki je izšel zgolj v digitalni obliki ter na vinilu, nosi ime po polletnem belgijskem festivalu Garlic & Jazz, ki ga kurira Joachim sam. V tem pogledu ne preseneča, da novi album ponovno nosi oznako Joachimove založbe Klein ter preči meje free-jazzovske zasedbe, kot bi na prvo žogo sklepali po izobrazbi večine članov. O žanrski raznolikosti te zasedbe in Joachimovih aranžmajih smo se razpisali že ob vrednotenju predhodnega albuma Lover, nov izdelek pa v tem kontekstu ponuja prav podobno. Free-jazzerski mojstri se ponovno spogledujejo s pop-rockovskimi inštrumentalnimi prvinami, obilico hrupa ter večglasnim petjem, h kateremu prispevajo vsi člani tega simboličnega orkestra. Začetna skladba Mosselman oziroma The Salt Of Deformation, ki jo najdemo na A strani vinilke, predstavlja najdaljšo zvočno pripoved v sklopu albuma. Kljub raztegnjenosti pa se koncentracija ob poslušanju ne izgubi, saj se komad neprestano razvija v post-rockovsko vijačni maniri. Natančneje, v začetni hrup najprej postopno prodirajo trobila in pihala Joachima Badenhorsta in Sama Kulika ter viola Frantza Loriota. Nato začnejo v ospredje vpadati linije električne kitare Nica Roiga, Joachim pa se prestavi na vokalno linijo, ki jo občasno podprejo še bolj basovski glasovi ostalih članov zasedbe. Zvočna zgodba doživi vrhunec, ko se okrepi jakost ritem sekcije z enim bolj avanturističnih kontrabasistov na jazz sceni s prepariranim inštrumentom, Pascalom Niggenkemperjem,

Radio Študent, 19. marec 2017 ― Klub Gromka, 16. 3. 2017   V četrtek se je v okviru cikla Defonija odvil koncert dveh zelo različnih izvajalcev. Francoz Antez, ki je predstavil svoj projekt Continuum, je predstavljal neke vrste protipol bolj pesemsko usmerjenemu trojcu iz Mehike A Love Electric. Antez je dober znanec Metelkove. To je bil njegov tretji obisk, saj je že leta 2014 nastopil v Jalla Jalli in Menzi pri koritu. Študiral je tolkala in elektroakustično glasbo, s projektom Continuum pa raziskuje akustične lastnosti prostora, v katerem nastopa, te pa nato predstavljajo ključni del njegovega koncerta. Čeprav je Antez tolkalist, projekt Continuum ni perkusivnega značaja. Gre za krožno drgnjenje po opni velikega bas bobna, ki predstavlja tudi os Antezovega gibanja. Z raznimi podolgovatimi pripomočki – večinoma so to kovinski valji, vzmeti in drugi vsakdanji predmeti – se Antez, ne da bi predmet ločil od opne, premika v krogu okrog bobna. To ustvari nenehen drone, ki je lahko presenetljivo visok in predirljiv. Začel je s kovinskim lijem, ki ga je za ogrevanje malo potolkel in z njim parkrat zamahnil, nato pa ga začel vleči po opni bobna. Čez nekaj časa mu je dodal še činelo, kar je konkretno spremenilo frekvenco, ki jo je proizvajalo drgnjenje. Pri tem se je dobro igral z dinamiko, kar je spomnilo na grajenje suspenza pri Tarkovskem in podobnih režiserjih, ki uporabljajo dolge, skorajda statične kadre. Okrog bobna si je Antez postavil vse svoje pripomočke, ki jih je nato uporabljal za svoje drgnjenje. Tam je bilo vse od činel, vzmeti in valjev do aluminijaste folije. Kot se je izkazalo, sta na frekvenco zvoka, ki ga je proizvajal, od velikosti in oblike pripomočka bolj vplivala način in kot drgnjenja. Tako sta namreč dve manjši vzmeti uspeli izvabiti iz inštrumenta in prostora še najgloblji ton. Zanimiv zvok je iz bobna izvabil tudi z ukrivljanjem opne, ki je nato zaplahutala in dodala še majhen vibrato. Antez je predstavljal zelo zanimiv, četudi za poslušalca naporen nastop. P