Šest improvizatork v Gromki

Šest improvizatork v Gromki

Radio Študent, 18. oktober 2017 ― Mesto žensk, FriForma in Defonija so k nam pripeljali kar nekaj zvenečih imen improvizacijske scene. Od Berlina, Gradca in Londona so k nam prišle Ute Wassermann z vokalom, Elisabeth Harnik za klavirjem, Nina Polaschegg na kontrabasu, Luisa Tucciariello z vokalom, Alison Blunt na violini in Hannah Marshall na čelu.  
Ute Wassermann (Mesto žensk/Friforma/<mark>Defonija</mark>)

Ute Wassermann (Mesto žensk/Friforma/Defonija)

Radio Študent, 10. oktober 2017 ― V tokratnem RŠ intervjuju se pogovarjamo z vokalno umetnico, skladateljico, improvizatorko in interpretinjo sodobne glasbe, Ute Wassermann, ki nastopi na festivalu Mesto Žensk na združenih platformah za svobodno godbo Defonija in Friforma v Klubu Gromka v četrtek 12.10.2017.
CP Unit: Before the Heat Death

CP Unit: Before the Heat Death

Radio Študent, 27. junij 2017 ― Clean Feed, 2017   <a data-cke-saved-href="http://chrispitsiokos.bandcamp.com/album/before-the-heat-death-2" href="http://chrispitsiokos.bandcamp.com/album/before-the-heat-death-2">Before the Heat Death by CP Unit</a> V tokratni Tolpi bumov recenziramo in poslušamo album, ki je v freejazzovskih krogih ter miljejih robnih godb nasploh požel nemalo podzemnega hypa, obenem pa album zasedbe, ki jo v sodelovanju Jazz festivala Ljubljana in Defonije pričakujemo ta petek ob 17. uri v Gromki. Izmed članov, ki so posneli Before the Heat Dead, bo sicer odsoten bobnar Weasel Walter, ki ga bo nadomestil Jason Nazary. To je za pričakovanja pred koncertom najbrž precej relevanten podatek, saj bi recenzijo plošče lahko začeli kar z osrednjo ugotovitvijo, da je zanjo kot plod kompozicijskih zamisli Chrisa Pitsiokos ključna ravno ritemska sekcija, ki jo z električnim basom dopolnjuje še Tim Dahl. Ritemska sekcija je zmožna nenavadne dinamike pri pletenju teksture, kar se kaže v sposobnostih medsebojnega sodelovanja, individualnih krparij ter samotnih izletov obeh glasbenikov, njune žanrske raznolikosti, vse to pa je težko označiti drugače kot z nekoliko mrzkim izrazom mojstrstvo. Walter in Dahl pleteta gosto mrežo ritmov, ki predstavlja podlago za Pitsiokosova saksofonska vreščanja, kitarske solaže Brandona Seabrooka ter ostalo paleto zvokov, obenem pa jih zamejuje, jih utirja, omogoča, da izjemno intenzivna zvočna slika ne razpade. S tega vidika ni prav nič nenavadno, da je imel Walter tudi glavno vlogo pri miksanju in masteringu albuma. Intenzivnost, ki smo jo omenili, se najprej kaže v nekonvencionalni hitrosti Pitsiokosovega altsaksa. Pri tem ima zagotovo vlogo tudi žanrska pretočnost, še posebej skozi vpliv rock muzik. Hitrost je tu kombinirana z multipliciranostjo, nadrobljenostjo in rizomatskostjo freejazzovskega pihanja. Neka linearnost se torej neintuitivno prepleta z nelinearnostjo. Ušesom ni puščeno do konca užiti lomljenja, analognih gli
Carate Urio Orchestra: Garlic & Jazz

Carate Urio Orchestra: Garlic & Jazz

Radio Študent, 9. maj 2017 ― Klein, 2017   &amp;amp;amp;lt;a data-cke-saved-href="http://carateurio.bandcamp.com/album/garlic-jazz" href="http://carateurio.bandcamp.com/album/garlic-jazz"&amp;amp;amp;gt;Garlic &amp;amp;amp;amp;amp; Jazz by Carate Urio Orchestra&amp;amp;amp;lt;/a&amp;amp;amp;gt; Belgijski pihalec Joachim Badenhorst, ki nas je v Sloveniji nedavno obiskal v sklopu ene izmed metelkovskih Defonij s free-jazz zasedbo Watusi, ponovno prijetno preseneča s svojim mednarodnim kolektivom Carate Urio Orchestra. Nov izdelek, ki je izšel zgolj v digitalni obliki ter na vinilu, nosi ime po polletnem belgijskem festivalu Garlic & Jazz, ki ga kurira Joachim sam. V tem pogledu ne preseneča, da novi album ponovno nosi oznako Joachimove založbe Klein ter preči meje free-jazzovske zasedbe, kot bi na prvo žogo sklepali po izobrazbi večine članov. O žanrski raznolikosti te zasedbe in Joachimovih aranžmajih smo se razpisali že ob vrednotenju predhodnega albuma Lover, nov izdelek pa v tem kontekstu ponuja prav podobno. Free-jazzerski mojstri se ponovno spogledujejo s pop-rockovskimi inštrumentalnimi prvinami, obilico hrupa ter večglasnim petjem, h kateremu prispevajo vsi člani tega simboličnega orkestra. Začetna skladba Mosselman oziroma The Salt Of Deformation, ki jo najdemo na A strani vinilke, predstavlja najdaljšo zvočno pripoved v sklopu albuma. Kljub raztegnjenosti pa se koncentracija ob poslušanju ne izgubi, saj se komad neprestano razvija v post-rockovsko vijačni maniri. Natančneje, v začetni hrup najprej postopno prodirajo trobila in pihala Joachima Badenhorsta in Sama Kulika ter viola Frantza Loriota. Nato začnejo v ospredje vpadati linije električne kitare Nica Roiga, Joachim pa se prestavi na vokalno linijo, ki jo občasno podprejo še bolj basovski glasovi ostalih članov zasedbe. Zvočna zgodba doživi vrhunec, ko se okrepi jakost ritem sekcije z enim bolj avanturističnih kontrabasistov na jazz sceni s prepariranim inštrumentom, Pascalom Niggenkemperjem,
Trzaska, Mazur, Jørgensen Trio + Samo Šalamon Bassless Trio feat. Tony Malaby & Roberto Dani

Trzaska, Mazur, Jørgensen Trio + Samo Šalamon Bassless Trio feat. Tony Malaby & Roberto Dani

Radio Študent, 3. april 2017 ― Trzaska, Mazur, Jørgensen Trio; foto: Tina JenkoKlub Gromka, 1. 4. 2017   Tokratna Defonija je postregla z dvema posrečeno izbranima jazzovskima trioma, ki sta vsak po svoje pokazala možnosti navdihnjene, dinamične in za to priljubljeno formacijo predvsem izrazno zelo raznolike muzike. A vendar je treba poudariti, da sta obe zasedbi ravno pri formaciji, torej sami zasedbi inštrumentov, nekonvencionalni in nestandardni, oziroma v našem primeru bolje povedano – nadstandardni. Najprej smo slišali trio Sama Šalamona, iz njegovega ves čas razvijajočega se koncepta »bassless« triov. Tokrat smo bili pri nas prvič priča novemu poglavju Šalamonovega niza triov brez basa ali kontrabasa. Slišali smo bili zasedbo, v kateri se na pihalih znajde ameriški saksofonist Tony Malaby, ki je z našim kitaristom resda že igral na albumu Two Hours iz leta 2006, a ne v brezbasovskem triu. Po drugi strani pa je poljsko-danski trio, ki ga sestavljajo pihalec Mikołaj Trzaska, basist Rafał Mazur in bobnar Peter Ole Jørgensen, poseben prav glede na bas. Basist Rafał Mazur namreč ne igra ne na kontrabas ne na električni bas, marveč na akustični bas, kakršen je, denimo, bolj domač v kaki rockovski ali folkovski zasedbi in ne v jazzu. Ti dve posebnosti glede prisotnosti in odsotnosti oziroma drugačnosti basa sta v marsičem definirali zvok in izvedbo ter tudi vizualno mikavnost slišane muzike. K slednji sta izdatno prispevala oba bobnarja, Jørgensen in Roberto Dani, ki sta z inventivnim igranjem ter domiselno rabo činel, palic in zvončkov dodatno obogatila tako vizualno kot kajpak tudi zvočno plat koncertov. Šalamonov trio je dinamiko nastopa gradil premišljeno z vse večjo kompleksnostjo skladb, spotoma pa razvijal sam zven benda, ki se je od začetnega in bolj uglajenega sproti spreminjal v vse bolj oster, razdrobljen, bučen in špikajoč zvok. Vsi trije člani so se zelo izkazali z veščim spreminjanjem ritmov, nenadnimi zasuki, izbruhi ali nasprotno, utišanjem zvokov. Šalamon je mestom
A Love Electric + Antez

A Love Electric + Antez

Radio Študent, 19. marec 2017 ― Klub Gromka, 16. 3. 2017   V četrtek se je v okviru cikla Defonija odvil koncert dveh zelo različnih izvajalcev. Francoz Antez, ki je predstavil svoj projekt Continuum, je predstavljal neke vrste protipol bolj pesemsko usmerjenemu trojcu iz Mehike A Love Electric. Antez je dober znanec Metelkove. To je bil njegov tretji obisk, saj je že leta 2014 nastopil v Jalla Jalli in Menzi pri koritu. Študiral je tolkala in elektroakustično glasbo, s projektom Continuum pa raziskuje akustične lastnosti prostora, v katerem nastopa, te pa nato predstavljajo ključni del njegovega koncerta. Čeprav je Antez tolkalist, projekt Continuum ni perkusivnega značaja. Gre za krožno drgnjenje po opni velikega bas bobna, ki predstavlja tudi os Antezovega gibanja. Z raznimi podolgovatimi pripomočki – večinoma so to kovinski valji, vzmeti in drugi vsakdanji predmeti – se Antez, ne da bi predmet ločil od opne, premika v krogu okrog bobna. To ustvari nenehen drone, ki je lahko presenetljivo visok in predirljiv. Začel je s kovinskim lijem, ki ga je za ogrevanje malo potolkel in z njim parkrat zamahnil, nato pa ga začel vleči po opni bobna. Čez nekaj časa mu je dodal še činelo, kar je konkretno spremenilo frekvenco, ki jo je proizvajalo drgnjenje. Pri tem se je dobro igral z dinamiko, kar je spomnilo na grajenje suspenza pri Tarkovskem in podobnih režiserjih, ki uporabljajo dolge, skorajda statične kadre. Okrog bobna si je Antez postavil vse svoje pripomočke, ki jih je nato uporabljal za svoje drgnjenje. Tam je bilo vse od činel, vzmeti in valjev do aluminijaste folije. Kot se je izkazalo, sta na frekvenco zvoka, ki ga je proizvajal, od velikosti in oblike pripomočka bolj vplivala način in kot drgnjenja. Tako sta namreč dve manjši vzmeti uspeli izvabiti iz inštrumenta in prostora še najgloblji ton. Zanimiv zvok je iz bobna izvabil tudi z ukrivljanjem opne, ki je nato zaplahutala in dodala še majhen vibrato. Antez je predstavljal zelo zanimiv, četudi za poslušalca naporen nastop. P
še novic