Kriterij.si,
2. julij 2018
― Izpisati performans: Antigona
Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona
Urednik Mon, 07/02/2018 - 16:19
Izpisati performans: Antigona
Operiranje z umetninami, ki so tako rekoč ožigosane v genom neke kulture oz. njene avtolegitimacije, te vede ali nevede zmerom zavede proti nevarnosti, da se boš zavozlal v nerazvozljivo zanko lastnih izvajanj, prej ali slej kar za vrat, posebej če gre za enega od mitov, na katerega fundamentalnost se sklicuje naša lastna moderna mitološkost, kar na teh prostorih velja posebej za mišljenje slovenskega nacionalističnega samoopredeljenja. Antigona je bila pač vedno privilegirana neomadeževanost, sveto in moralično špricanje, zmožno sčistiti vsakršno s travmatičnim zlom zasvinjano skupnost. Da se ne spuščamo preveč v to ideologizirano blato, je treba vpogled oddaljiti ter se zadovoljiti z zgolj dogmatično ugotovitvijo: Antigona je v naši t. i. evropejski civilizaciji ključna fantazma za reflektiranje skupnostne in medskupnostne etike, njena predpostavljena katarzičnost pa vsaj na površini odrešitev ali ključ za zapopadanje ideje o nekem občem dobrem, česar ne more izničiti niti dejstvo, da se je na njeni kanonizirani univerzalnosti kreativnega pisanja lotil tudi Žižek.
Kar jo naredi res fascinantno, je ravno distanciranje od teh kakor samoumevnih socioloških ali kulturoloških danosti ter približevanje njeni neaplicirani materiji, mitosu ter slednjič obdelavi, med katerimi je tista najefektivnejša pač Sofoklejeva. Bližnje ali že zgolj rekreativno branje njenega teksta ter, ker se je celovito ne da prebirati ločene, celotne ojdipske trilogije razodeva oz. nam daje v prepoznanje, kako brutalnejša, grozljivejša in blaznejša je od vseh svojih naknadnih, sekundarnih mitologizacij, ki so mdr. inavgurirale t. i. zahodno samozavedanje. In to ne v nekem kakor avtentičnem tragiškem smislu, češ kako se zdaj vsi solzimo ob njeni strašni, pravični in strašno pravični usodi, sestra pada sestri v objem in brat bratu šiva rano, ki jo je malo prej s
