Airbeletrina,
8. februar 2019
― Najraje sem bral pisma Strobona iz Amazeje in Nikolaja iz Damaska, živahno korespondenco dveh mladih učenjakov z roba imperija, ki vsak po svoje doživljata in po spletu okoliščin oba, Strobon malo prej, Nikolaj kasneje, nekaj let preživita v bližini Oktavijana Cezarja. Zabavna in bistra so bila tudi Mencenatova pisma Titu Liviju, piscu rimske zgodovine Od ustanovitve mesta, ki je starega vladarjevega prijatelja in najtesnejšega sodelavca pobaral, naj mu pripoveduje o Avgustovi mladosti in vzponu na oblast. Mnogo bolj suhoparni, skoraj robati, so se mi zdeli spomini Marka Agripe, avtobiografija, s katero je, po Mencenatovih besedah, prijateljem »ves čas grozil«, da jo bo napisal in je polna odločnih besed, jasnih formulacij in vojaške terminologije. Najbolj tehtni in iskreni so bili verjetno dnevniški zapisi Julije, Avgustove edine hčere in ženske, ki bi lahko postala znamenit učenjakinja, »če bi bila moški in manj bist
