Radio Študent,
9. november 2014
―
Kino Šiška,
8. 11. 2014
Katedralo, ki so jo res dobro napolnili generacijsko mešani mednarodni ljubitelji lika in dela pevca in pianista iz New Orleansa, Maca Rebbenacka, svetovno znanega pod umetniškim imenom Dr. John, je najprej pozdravila pozavnistka Sarah Morrow, sicer vodja rasno mešane petčlanske spremljevalne zasedbe in producentka novega Doktorjevega albuma Ske-Dat-De-Dat: The Spirit of Satch. “Kakooo steee?” je v slovenščini jasno in razločno nagovorila občinstvo. “Does anybody need a doctor?” je nadaljevala energična glasbenica, ki je tekom večera s svojimi vpadi dajala živahnost nastopu in glasbi skupine Dr. Johna. Ja, Sarah, država ga potrebuje, ampak Mac pri tem ne more pomagati. Sicer pa je bilo občinstvo videti pripravljeno na dobro, staromodno seanso New Orleans voodoo funka in jazza. ”Ena, dva, tri. Ena, dva, tri,” je Sarah dala ritem in pognala parni stroj, ki je nežno gruval naslednji dve uri.
Ko Dr. John, ki ob pomoči dveh palic na oder prikoraka s previdnimi zibajočimi se koraki v mokasinkah iz kačjega usnja in začne prebirati po klavirju v enkratnem boogie woogie slogu in zarenči s svojim raskavim glasom, začutiš, da je možakar enkraten. Doktorjev glas je polomljen, a v svoji ritmični nakuliranosti nadvse izrazit. Naprezanja Doktor sploh ne potrebuje, dovolj je, da s petjem sledi lebdečemu klavirju, in magija je tu. Pesmi Doctor Is In, Iko Iko in Locked Down so za ogrevanje, ko pridejo do How Come My Dog Don't Bark When You Come Around? iz leta 1992, se je skupina ujela in zagrabila prijeten tempo, ki ga do držala dobri dve uri koncerta.
Zvok skupine, ki nosi ime The Nite Trippers, ni psihedelično voodoo rockovski, pač pa predvsem suvereno jazzerski, pri čemer se basist in bobnar pustita voditi klaviaturistu, ki suvereno usmerja ladjo s Hammondom, kitarist pride bolj do izraza v bluesovskih skladbah, pozavnistka, ki domiselno uporablja efekte, pa s svojimi vložki razživi godbo, ki se na trenutke zabubi v milino. Dr. John sol
