Koridor,
16. februar 2015
―
30. 1. -
21. 2. 2015 KiBela, KIBLA Do
21. februarja je v mariborski KiBeli na ogled razstava celjskega umetnika Mateja Čepina. Slikar, sicer samouk, se je že večkrat predstavljal na samostojnih in skupinskih rastavah. Njegovo dela niso ostala neopažena, med drugim je za samosvoje podobe prejel drugo nagrado na 4. bienalu slik malega formata v Ljutomeru leta 2006 in leta 2009 veliko nagrado na slikarski prireditvi Ex-tempore v Piranu. Čeprav so na tokratni razstavi razstavljene slike iz različnih serij, tvorijo tako oblikovno kot vsebinsko dokaj usklajeno celoto. Večina del je postavljenih v temačno okolje, ki ga napolnjuje skoraj grozeče rastlinje, ob katerem se sprašujemo, kaj le skriva. Tak vtis umetnik ustvarja tudi z uporabo akrilov, ki jim dodaja materiale, kot so smola, tkanine in vosek. V to pokrajino vnaša realistične figure, ki se zdijo, kot da so zašle iz olepšanega filmskega sveta v surov morbiden svet notranjih strahov in nočnih mor. Čepin je velik ljubitelj Hitchcockovih in Lynchevih filmov ter literarnega sveta Franza Kafke. Te afinitete gledalec v njegovih delih ne more prezreti. Tesnoba, prisotna na njegovih platnih, vzbuja občutek, da figura ne bi smela biti tam, kjer je, saj s svojo prisotnostjo dreza v nekaj umirjeno temnega in v tem svetu res ni dobrodošla. Še motiv poljuba se v tem kontekstu zdi grozeč, kakor da napoveduje neizogibno žalost. Poljub, ki je sicer pogost znanilec srečnega konca, tukaj vzbuja slutnjo, da zgodbe še zdaleč ni konec, še manj pa, da je srečna. Zanimivo je platno, ki ga obvladuje deklica na gugalnici med grozečimi drevesi. Spomnimo se na Fragonardovo rokokojsko gugalnico, prav tako okroženo s temnimi drevesi, vendar kljub temu lahkotno osvetljeno, poudarjajoč radost in brezskrbnost. Nasprotno Čepinova gugajoča se deklica v rdečem, umeščena v temno morbidno okolje, igrivemu početju navkljub, nosi svojevrstno težo in turobnost. Čeprav dojemamo upodobljene figure kot očitne tujce v krajini, v katero so postavljene, je