Konteksti (Tomaž Bešter),
26. maj 2015
― Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke, roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature.
(vir slike: sanje.si)
Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljudi naredi nepredstavljivo vsemogočne v svoji zlobi. In nazadnje, zopet kot delo, ki kar z najbolj grobimi prvinami, brez olepšav in pesniških rim, skozi faustovski motiv postavlja vprašanje cene humanosti. Nekaj zelo univerzalnega je v Potrgajte poganjke, postrelite otroke. In vsekakor nekaj zelo privlačnega. O tem v nekaj stavkih.Potrgajte poganjke, postrelite otroke je zgodba o mladih prestopnikih, ki odidejo v odročno vasico klečati in garati svojo pokoro. Zgodba jih spremlja na poti, ob prihodu in ves čas bivanja. V nobenem trenutku branja nimamo občutka, da bi te otroke kdorkoli vzel pod svojo zaščito. V resnici jih nihče ne mara. Niti vzgojitelj, toliko manj vaščani, ki jih sprejmejo k sebi. A ti kmalu tudi odidejo. Nad vsemi, tako vaščani kot tudi otroki in vojaki - zgodba se dogaja med vojno - dezerterji, je mnogo strahu pred epidemijo. Vsi se bojijo bolezni, ki bi prišla in ob nepazljivosti umorila vse, ki ne bi pravočasno ušli. Dobesedno. Kajti vaščani so v svojem strahu hitro pobrali
