Večer,
23. februar 2016
― "Trgal sem rože noči, trgal na njivi prekletih, trgal vse dolge noči, strup je bil v žalostnih cvetih. Pil sem pijačo strasti, pil sem pijačo strupeno, pil sem jo v uri slasti, dušo prodal sem v zameno." Magični in ritualni Dane Zajc v slovenski popularni glasbi pogladi občutljivo glasbeno dušo in je hkrati odgovor nasprotnikom kvot in tistim, ki te zahtevajo. Na vprašanje o slovenski glasbi nedvomno odgovori z ja in še. Kot se je zgodilo na koncertu v petek zvečer v povsem polnem klubu KGB v Mariboru.Čeprav je uglasbeno čisto pesništvo (ob Zajcu smo slišali še Edvarda Kocbeka, Milana Jesiha, Andreja Rozmana Roze) škoda umazati s politiziranjem in manipulativno sebičnostjo, ki smo jim bili domnevno v imenu javnega dobra priča ob ministričinem predlogu, tistim, ki pravijo, da je slovenska glasba preslaba za radijske sporede, elegantno sporoča, da ne vedo zanjo, nevednost pa ni opravičilo. Da so pesmi, ki so slovenstvu in naši ustvarjalnosti v ponos, ibržniki, o katerih tudi ironično in ...