Radio Študent,
24. februar 2017
―
Jurij N. Tinjanov, ruski formalist in konstruktivist, literarni kritik, prevajalec in še marsikaj drugega, nalogo literarne zgodovine razume kot dejanje razgaljanja oblik. Avtor dela Vprašanje pesniškega jezika nas postavlja pred poezijo kot formo in se na podlagi izključno zunanjih elementov poezije sprašuje, kaj je tisto, kar dela poezijo takšno, kakršna je. Kako jo lahko ločimo od proze, kako to, da tako hitro vemo, kaj je pesem in kaj roman? Tinjanov si izbere točko, kjer se proza in poezija zbližata: pesem v prozi. Vpraša se, kaj točno loči pesem v prozi od romana v verzih, če se seveda ne zadovoljimo z odgovorom, ki se tiče le dolžine?
»Rešitev je treba iskati v objektivnih pogojih verza kot konstrukcije, med katere spada dinamizacija govora kot rezultat osnovnih verznih načel,« zapiše Tinjanov. To, kar loči poezijo od proze, je dejstvo, da gre pravzaprav za dva različna sistema, ki imata različna konstruktivistična principa. Poezija je konstrukcija zase, svoj zaprt sistem, v njeni samozadostnosti pa so vsi elementi v posebnih medsebojnih odnosih in povezani tako, da ustvarjajo dinamiko, ki se kaže kot nenehno podrejanje enega konstruktivističnega principa drugemu. Ta princip, ki deluje kot glavna sila podrejanja, je v poeziji ritem, saj je v nenehnem spopadu z besedami in besednimi skupinami v verzu. Pri prozi pa se dogaja ravno obratno, saj v proznih tekstih nadvlada načelo semantičnosti, načelo ritma pa je zato deformirano zgolj v ritmičnost. Proza, kakor se izrazi Tinjanov, je motivirana in tako vse podreja sporočilu, medtem ko je poezija nemotivirana in tako v svoji estetiki neizmerno čista.
Zato je tudi nemogoče zamenjati prozo z vers libre, pa naj bo slednji še tako svoboden. S tem bi namreč razdrli enotnost in zbitost poezije ter ji odvzeli dinamičnost, ta boj med ritmom in besedami. Ko govorimo o ritmu proze, ga moramo strogo ločiti od pesniške ritmike, saj gre za dve funkcionalno različni stvari. Kar hoče Tinjanov pravzaprav povedati, j
