Torpedo, 21. marec 2017 ― V tokratnem Torpedu Izak Košir gosti Boštjana Okorna iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), ki bo spregovoril o številnih aktualnih temah, ki se tičejo vseh nas, saj smo prav vsi - potrošniki. Zakaj v Sloveniji nimamo možnosti, da bi plačevali samo za tiste televizijske programe, ki jih želimo gledati? Gre pri nedavni problematiki kabelskih operaterjev za izsiljevanje naročnikov? So izdelki v vzhodnih državah res slabše kakovosti od tistih, ki so na trgovskih policah v zahodnih državah, ali gre zgolj za mite? Na kakšen način ZPS izvaja teste izdelkov in ali tudi na njih pritiskajo lobiji industrije? Zakaj ima država tako mačehovski odnos do ZPS, saj se mora slednja namreč financirati zgolj iz prispevkov svojih članov? Prisluhnite naglasnejšemu podkastu v državi in dobili boste odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja. Torpedo leti proti vašim ušesom! #podcast #tor5

Večer, 21. marec 2017 ― Na prestižnem pevskem tekmovanju Musica festa Florence v italijanskih Firencah je zbor II. gimnazije iz Maribora pod vodstvom profesorja Viljema Babiča osvojil kar šest nagrad in postal absolutni zmagovalec festivala. Dosegli so: prvo mesto in zlati nagradi v obeh kategorijah (mixed in folk), nagrado za najboljšo koreografijo (Pa ne pojdem prek poljan), nagrado za najboljšo izvedbo sodobnega skladatelja (Tadeja Vulc); nagrado za najboljšega moškega solista (Boštjan Petek), nagrado za najboljšega dirigenta (Viljem Babič). Postali so tudi absolutni zmagovalci festivala (posebna nagrada Il Giglio di Firenze). Sinoči se je nagrajeni zbor predstavil na samostojnem koncertu v Kazinski dvorani SNG Maribor - koncert so poimenovali Pozdrav pomladi. (mh)

Večer, 21. marec 2017 ― Arne Hodalič in Katja Bidovec sta se odpravila v enega najbolj odročnih delov sveta v dolino reke Omo v Etiopiji v bližini tromeje s Sudanom in Kenijo, da bi fotografirala pripadnike ljudstev, ki jih je civilizacija obšla, globalizacija pa je v vsej svoji brutalnosti sedaj dosegla tudi njih. Ker so jim vzeli zemljo in bodo kmalu zajezili reko, v nekaj deset letih teh ljudstev ne bo več, odkrito povesta avtorja dih jemajočih fotografij. Teh ljudstev niso nikoli obiskali misijonarji, zato imajo še vedno svoje plemenske vrednote "Ljudstvo Kara, na primer, ki jih je samo še 2000, samo tri vasi, vse tri sva obiskala. Vso zemljo so jim vzeli za gojenje bombaža za multinacionalke. Na reki Omo gradijo hidro elektrarno, ki jim bo vzela vso vodo. Živijo pa od reke, kara namreč pomeni jedci rib. Odvisni so od reke in zemlje. Zemlje nimajo več, voda pa bo zaradi akumulacije na hidroelektrarni Gibe III kmalu presahnila. Pred nekaj leti je bila tam še čudovita savana, nazadnje je bilo že vse zagrajeno, urejene plantaže bombaža. Kmalu ne bodo imeli več od česa živeti. Antropologi pravijo, da se bo končalo tako, da jih bodo preprosto naložili na tovornjake in odpeljali drugam," pojasnjuje Arne Hodalič. Osebni arhiv Arne Hodalič in Katja Bidovec sta se odpravila v enega najbolj odročnih delov sveta, v dolino reke Omo v Etiopiji v bližini tromeje s Sudanom in Kenijo, da bi fotografirala pripadnike tamkajšnjih ljudstev. Vendar pretirano romantično razumevanje teh afriških ljudstev prav tako ni na mestu. "Etiopija je res trda dežela. Teh ljudstev niso nikoli obiskali misijonarji, kar pomeni, da imajo še vedno svoje plemenske vrednote, med seboj bijejo svoje vojne. Nas belce sicer pustijo pri miru, saj nimajo nekega interesa. Med sabo pa se pobijajo na veliko. V zadnji vojni je umrlo 600 članov ljudstva Kara, od vsega 2000! Spopadli so se z Niangatomi. Oboroženi so vsi, vsak moški ima kalašnikovo puško, saj orožje zlahka prihaja iz Sudana preko po

Večer, 21. marec 2017 ― Danes je svetovni dan poezije. V Mariboru jo bo proslavljalo že tradicionalno branje točno opoldne pred rektoratom na Slomškovem trgu. Pripravlja ga Univerzitetna knjižnica Maribor, (tudi) zato bo uvodne misli podpisal pesnik in knjižničar Borut Gombač, med moderiranjem igralke Alenke Cilenšek in med peto pesniško besedo Bojana Sedmaka pa bodo pesem ali dve po svojih afinitetah prebrali rektor Univerze v Mariboru dr. Igor Tičar, dr. Andraž Stožer, Liljana Jarh, Mojca Simonič, Nina Medved, dr. Miran Pustoslemšek, Martina Magdič, Niko Kutleša, Milena Avsec in dr. Karolina Babič. Nekaj pesnikov in pesnic, rednih spremljevalk in spremljevalcev poezije, smo vprašali, kakšen je "domet poezije danes", koga, kako in koliko naslavlja. Zadržana gospica za plahe in vdane ljubimce Pesnik Milan Vincetič: "Poezija je danes vseprisotna, vendar vse, kar je pisano v pesemski posodi, še zdaleč ni pesem. Zanimivo je, da pri nas skoraj vsak dan izide pesniška zbirka, cvetobera pa je zelo malo. In prav slednji nagovarja s svojo glasno kontemplativno tišino. Na današnji dan se bo v kavarnah plačevalo z verzi, a se bojim, da bodo ti vredni manj, kot je trgovska cena kave. In prav zaradi tega naj ostane poezija še naprej zadržana gospica, ki privlači predvsem plahe in vdane ljubimce." "Nobene lažne božanskosti ali nabuhlega navdušenja, le prave besede na pravih mestih" Zdaj je spet čas za njo Poznavalka, ljubiteljica, promotorka poezije (za kar bo jutri prejela tudi Glazerjevo listino) Zora A. Jurič: "Poezija seveda nagovarja vsakogar, ker je poezija najvišja in najpopolnejša človeška govorica in ker se vsaj delec te govorice skriva v vsakomur, ki je človek. Poezija je tako človeška, kot je rojstvo in kot je smrt in ker ‘minljivost razpre misel in smisel za pesnjenje‘, kot pravi Milan Dekleva. Vmes je seveda ljubezen in ‘pesem je edini približek ljubezni‘, zapiše Jure Jakob. Ali da povem z besedami Tomaža Šalamuna: ‘Pesem je ljubezen,/je moč,/je takojšnji blago