Razpotja, 16. avgust 2018 ― Ioana Macrea–Toma V svojem članku “Ubiti kitajskega mandarina. Moralne implikacije distance” (1994) je Carlo Ginzburg popisal filozofska premišljevanja, od Aristotela do Diderota, o odsotnosti sočutja do soljudi v oddaljenih zgodovinskih okoliščinah, tako v prostoru v času. Toda Ginzburg članek zaključi z nepričakovanim obratom. Opozori, da lahko sodobniki pravzaprav bolje obvladajo oddaljeno preteklost kot polpreteklost. Ne le zato, ker imajo nad preteklostjo večji pregled, temveč zaradi etične razsežnosti: nevednost glede daljne preteklosti rojeva kvečjemu nezanimanje, nevednost glede nedavnih nogodkov pa nas lahko zavede v nespametno ravnanje.

Kamra.si, 16. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...16. avgusta 1443 je bila v Dunajskem Novem mestu med Celjskimi in Habsburžani sklenjena medsebojna dedna pogodba. Sedemletna vojna med Celjskimi in Habsburžani, ki so ji bili priča naši predniki med leti 1436-43 je bila izjemno kruta, vendar ni dala zmagovalca. Tako so 16. avgusta 1443 v Dunajskem Novem mestu sklenili premirje, v kateri sta se v vojno vpleteni dinastiji pomirili. Habsburžan in nemški cesar Friderik III. je Celjskim končno potrdil njihovo dostojanstvo državnih knezov z vsemi pravicami, ki so jih prejeli že od cesarja Sigismunda. Hkrati pa so sklenili tudi medsebojno dedno pogodbo. Vsebina pogodbe se je glasila (povzeto po Ignaciju Orožnu, Celska kronika, 1854): če prvi izumrejo Habsburžani, dedujejo Celjski habsburško Istro s Pazinom, grofijo Metlika, Mehovo, Novo mesto, Kostanjevico, Laško, Vojnik, Žalec, Vipavo in Postojno, če pa prvi izumrejo Celjski, potem so zakoniti dediči vseh njihovih posesti na območju rimsko-nemškega cesarstva Habsburžani.