Kriterij.si, 19. november 2019 ― Trk jezikov Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Tue, 11/19/2019 - 22:01 Trk jezikov Petintridesetminutna monopredstava Barbare Novakovič onkraj političnega trenda na eksperimentalni gledališki sceni stopi v estetsko opazovanje pojava sanj. To stori z minimalistično scenografijo in umirjeno koreografijo – ter z obilico citatnega besedila, ki se spušča v globoko tradicijo razumevanja sanj, ki sega vse od Biblije do sodobnosti. Sanje se izkažejo za nekakšno senčno plat zgodovine, ki se dogaja le v budnosti. Nočna plat človeškega življenja pa je zaznamovana z arhaičnostjo, univerzalnostjo in nerešeno skrivnostjo. Predstava veliko doseže z uporabo luči. Oder, oblečen v belo, na njem sta zgolj stol in vreča, predstavlja nekakšno prečiščeno podlago, platno, na katerem se odvija igra teme in svetlobe v širokem spektru, s številnimi niansami. To medigro dopolnjuje gibanje igralke Barbare Ribnikar, ki v svojem točkovnem premikanju dosega nekakšno cvetenje odra, bogatenje možnih položajev na enostavni podlagi. Na vizualni ravni smo priče mešanici spremembe in ostajanja, ki ustreza bogastvu sanjskega sveta, vseeno pa nedoumljivosti njegovega prostora, ki smo mu odtujeni – vsaj, če v razumevanje sanj nismo posvečeni – in zato lahko prinaša tudi ujetost. Sorodno dvoumnost najdemo tudi v koreografiji, ki se giblje med gracioznostjo in krhkostjo ter zakrčenostjo in trzanjem. V nekaterih trenutkih odlično sodelujeta igralkin ekspresivni obraz ter igra luči. Denimo v trenutku, ko se anonimna, lahko bi rekli splošno človeška protagonistka nenadoma prebudi in zastrmi v občinstvo ter ga s svojimi široko odprtimi očmi globoko prebode. Kot bi se razdalja med odrom in občinstvom nenadoma skrivnostno in za hip izničila. Vse to preči neumorno izrekanje besedila, v katerem se citatno prepletajo filozofske izpeljave, špekulacije, sanjski motivi in podobe. Kot bi pri vseh različnih avtorjih šlo za neprekinjen človeški napor razumeti sanje, se znajti v njihovem

Razpotja, 19. november 2019 ― Martin Hergouth »Neoreakcionarji se napotijo proti izhodu.« – Nick Land To je začetek zloglasnega eseja Dark Enlightenment1 (Temno razsvetljenstvo), mračno futurističnega manifesta (lahko ga imamo za enega od intelektualnih virov alt-desnice). Njegov avtor je Nick Land, odpadniški angleški pisec, ki je v slikoviti teoretski prozi napisal nekaj odmevnih esejev in knjig, katerih vodilni motiv je zavračanje, celo prezir do (levo) liberalnega (ali pa sploh humanističnega) razumevanja razvoja in zgodovine. To ni kar nek naključen pojem izhoda. Kot postane jasno nekaj vrstic nižje, ko je postavljen v nasprotje z glasom, je »izhod« pri Landu rabljen prav v smislu, kot ga je v knjigi Izhod, glas in lojalnost iz leta 1970 izčistil ekonomist Albert O.