NUK, 3. maj 2023 ― Cenzura je neizčrpna in večno aktualna tema. K temu bi lahko dodali, da se cenzura vedno pojavi v paru z gospostvom. Oblast je namreč tista, ki ima moč, da utiša in sankcionira tiste, ki mislijo in pišejo drugače – in prava cenzura je le tista, ki lahko posameznika ali njegovo delo resno prizadene. Oblike cenzure se s časom močno spreminjajo; drugačne so njene zakonitosti v dobi rokopisov, drugačne v epohi tiskane knjige, in spet povsem drugačne v digitalni dobi. Slovenci smo se s cenzuro dodobra spoznali že v okviru habsburške monarhije: od izhajanja prvih slovenskih knjig do konca prve svetovne vojne so minila več kot tri stoletja, ko je pokrajino tiskane besede v slovenskih deželah obvladovala cesarska cenzura v tej ali oni obliki. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. V tem času, ki ga skoraj simetrično razpolavlja revolucionarno leto 1848, se je od Pisanic dalje oblikovala slovenska posvetna književnost, rojevali so se prvi časopisi v slovenščini, vzpostavljalo in krepilo se je narodno gibanje, ob vse večji politični diferenciaciji so se zaostrovala mednacionalna trenja. Vse te procese je pomembno sooblikovala cesarska cenzura: do leta 1848 v obliki prevladujoče predcenzure, konkretizirane v policijsko-cenzorskem omrežju razvpitega predmarčnega dvojca Metternich–Sedlnitzky, po marčni revoluciji, ki je za kratek, a nepozaben trenutek na široko odprla vrata svobode mišljenja in izražanja, pa v obliki pocenzure, ki je problematične avtorje neusmiljeno krotila s pomočjo sodnega aparata. Če bi izbirali reprezentativne (vizualne) podobe trkov s cenzuro v slovenskem prostoru, bi za predmarčni čas bržkone izbrali prvo stran »Zdravljice« iz cenzurnega rokopisa Poezij Franceta Prešerna, pesnika, ki se je odkrito spustil v boj tako z lokalnimi kot dunajskimi cenzorji. Represivno cenzuro v drugi polovici stoletja pa nemara najbolj

Knjižnica Novo Mesto, 9. november 2022 ― V tednu med 14. in 18. novembrom knjižnice po vsej Sloveniji praznujemo. Oglejte si, kaj pripravljamo za vas ob tej priložnosti. Voden sprehod Knjižničar za en dan: Dijana Matković Se sprašujete, kakšen je pogled na knjigo z druge strani izposojevalnega pulta? V sklopu zagovorniškega projekta Knjižničar za en dan znane osebnosti obiskovalce popeljejo po njim ljubih kotičkih knjižnice in jim predstavijo svoj izbor dobrega branja. V sklopu tedna slovenskih splošnih knjižnic se bomo na sprehod po knjižnici podali pod vodstvom dolenjske pisateljice, publicistke, urednice in prevajalke Dijane Matković, ki je v novomeški knjižnici preživela veliko svojega prostega časa ter izvedeli, katere knjige so jo zaznamovale na osebni in ustvarjalni poti.   O Diani Matković Obiskovala je Osnovno šolo Vavta vas, po opravljeni maturi leta 2003 pa se je vpisala na študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in bila med najboljšimi in najbolj angažiranimi študenti v generaciji. Leta 2016 je študij zaključila z diplomskim delom Andrej Nikolaidis in stanje nacionalnih svetinj na področju nekdanje Jugoslavije. H knjigam jo je v osnovni šoli popeljal knjižničar Drago Vuica. Začela je pisati pesmi. Kot srednješolka se je navdušila nad besedili danes pisatelja, režiserja in scenarista Nejca Gazvode ter pesnice Katje Plut. Tudi sama odločena za pisanje je še v srednješolskem obdobju začela z objavljanjem v lokalni reviji Park. V času študija je ustvarila študentski časopis Izmus in spletišče Airbeletrina, tiskano in spletno edicijo Življenje na dotik (EPK, MB, 2012), družbeno angažirana portala Državljanska odgovornost in Odkrito povedano ter začela s pisanjem literarnih kritik, kolumn, intervjujev in člankov za medije, kot so Delo, Dnevnik, Le Monde Diplomatique, Mladina, Pogledi, Playboy in drugi. Prav tako je začela s prevajanjem leposlovja iz jezikov nekdanje skupne države, in sicer klasičnih in sodobnih klasičnih avtorjev, kot so Ognjen Spahić