Radio Študent, 5. december 2014 ― Juri Prodan, novi energetski minister ukrajinske vlade, naproša podjetja in državljane, naj tratijo manj elektrike. Država se sooča z nezadovoljivo dobavo zaradi pomanjkanja premoga za termoelektrarne. Stanje ni presenetljivo, saj so večino premoga kopali na vzhodu države, kjer se trenutno bije državljanska vojna. Obenem so v sredo zaradi nesreče ustavili enega izmed reaktorjev nuklearke Zaporožje na jugovzhodu države, kar seveda ni pripomoglo k situaciji. Slednje je le bežen oris posledic korporativnega prevzema Ukrajine. O širšem ozadju smo se pogovarjali z ekonomistom Johnom Weeksom. Daljšemu posnetku in ostalim pritiklinam ukrajinske razprodaje pa lahko prisluhnete v današnjem Kultivatorju. Izjava se nahaja v posnetku oddaje. Ostajamo v ukrajinski demokraciji evropskega kalibra. Sočasno z nastopom nove vlade se je ustanovilo “Ministrstvo za informacijsko politiko”. Dvomisleči ga kličejo “Minires” oziroma “ministrstvo za resnico”, izhajajoč iz Orwellove kultne knjige “1984”. Namen ministrstva je spopad s tako imenovano rusko propagando, ki oznanja ukrajinskemu režimu neprijetne fakte. Ruska stran medtem pohitreno sprejema pogodbe o prodaji energentov. Po 25-milijardni pogodbi za izgradnjo plinovoda do Turčije, podpisani na začetku tedna, sedaj sledi pogodba s Slovaško. Sprejet je bil dogovor za naslednjih 15 let, ki zajema dobavo šestih milijonov ton nafte letno. Organizacija Human Rights Watch opozarja na žalostno zapuščino vojaškega širjenja demokracije v Libiji. Zaradi popolnega razdora oblastnih in varnostnih struktur se naj preneha s prisilnim vračanjem libijskih državljanov v domovino, saj jim ob vrnitvi grozita smrt in podobne neprilike. Human Rights Watch države prav tako poziva k odprtju mej za libijske begunce. Katastrofalna situacija v državi se je pričela z ob zahodni pomoči sprovedeno odstavitvijo Gadafija. Dokončen kolaps pa se je pričel julija, ko so zaradi bojevanja v Tripoliju vse ambasade umaknile svoje osebje. Svojevrsten dose

Radio Študent, 10. november 2014 ― V tokratnih Finih umetnostih se bomo osredotočili na zemljevide. Natančneje na Neme Karte sarajevske umetnica Lane Čmajčanin, kot se kažejo na aktualni razstavi v Kulturnem centru Tobačna001. Razstava je rezultat umetničine dvomesečne ljubljanske rezidence in zdi se, da je ravno to na nek način samo bistvo razstave. Rezidenca seveda po definiciji pomeni fizično in posledično tudi psihično ločitev umetnika od vsakdanjega življenja, umetnik pa naj bi v zameno za to začasno eksistencialno gotovost seveda ustvaril razstavo. Ta rezidenčni mehur pa mu med drugim omogoči, da svoje vsakdanje življenje na nek način pravzaprav vidi skozi prizmo drugega. Ko govorimo o konceptu drugega, si lahko seveda pomagamo z množico pojmov in z različnimi miselnimi šolami, Lana pa se osredotoča na predpogoj kakršnekoli konstrukcije identitete. Seveda da se skonstruira to, kar Said v Orientalizu imenuje “pogled drugega”, mora drugi pač vedeti, kje so ostali. Lano Čmajčanin zato zanimajo zemljevidi. Seveda zemljevid je pač prva točka v orientaciji sodobnega posameznika. O večini držav pravzaprav ne vemo nič, a jih vsaj najdemo na karti. Če nekdo ne ve nič o tvoji državi, jo boš najprej seveda umestil na zemljevid. Kot ve vsak popotnik, te že gola geografska umestitev do neke mere definira glede na določene stereotipe o regiji. Obratno pa so tiste na videz brezosebne črte in imena rezultat zgodovinskih in političnih procesov in pretresov, ki se vlečejo skozi stoletja. Lana se zato zemljevidov loti čisto šolarsko - z radovednostjo se loti raziskovanja zgodovine kartografije svoje domovine. Razstava Neme karte je tako sestavljena iz dveh delov. Prvi del Geometrija Časa 531,35 je sestavljen iz 35 naplastenih zgodovinskih zemljevidov tistega kosa zemlje, ki sedaj nosi ime Bosna in Hercegovina, najstarejši pa je seveda star 531 let. Pri tem iskanju jo je v prvi vrsti zanimalo vprašanje, kdo je prvi začel delati zemljevide Bosne in predvsem zakaj. Odgovori so predvidljivi. Avtor

Radio Študent, 24. oktober 2014 ― SEDMA   Kanado je pretresel še drugi teroristični napad v nekaj dneh. Po tem, ko je nedavni spreobrnjenec v islam, kar se kanadskim oblastem zdi vredno poudarjati, v ponedeljek povozil dva vojaka in pri tem enega ubil, je prišlo včeraj še do strelskega obračuna. Sredi belega dne je v Ottawi tako Michael Zehaf-Bibeau, ki je v preteklosti že imel težave s policijo, streljal na vojaka, ki je bil del častne straže spomenika padlim vojakom in ga ubil. Nato je stekel še do bližnje stavbe parlamenta, se na neznan način prebil mimo oboroženih varnostnikov, pod streli pa je padel šele v notranjosti parlamenta. Kanadski premier Stephen Harper je nekaj ur po napadu nacijo nagovoril in v govoru pripoznal, da Kanada ni imuna na take nappade, da pa se terorizmu ne bo pustila ustrahovati.   Na sodišču v Washingtonu so bili za krive prvostopenjskega umora in uboja spoznani štirje nekdanji zaposleni zasebne varnostne službe Blackwater. Gre za znan primer iz Iraka iz leta 2007, ki je sprožil vrsto pomislekov o vlogi zasebnih pogodbenikov v udejanjanju ameriških imperialističnih teženj. Predmet sojenja je bila smrt 14 Iračanov in poškodovanje 17-ih, glavna dilema, pa, ali je bil njihov poboj akt samoobrambe ali pa je bilo vse skupaj sprovocirano. Tožilstvo je očitno poroti uspelo dokazati, da strelov s strani Iračanov ni bilo, vendar pa to še ne pomeni dejanske zaporne kazni za obsojene, saj možnost pritožbe ostaja.   David Geisser, član vatikanske švicarse garde je ob odobravanju nadrejenih izdal kuharsko knjigo, ki nudi vpogled v razvajene brbončice najvišjih predstavnikov te teokracije. Geisser, ki je bil v domovini poznan kot švicarski Jamie Oliver, se je gardi pridružil februarja lani in v tem času spoznal, kaj je najljubša hrana papeža, nekaterih kardinalov, pa tudi njegovih tovarišev. Papež Frančišek si bojda rad kuha sam in pripravi odlično paello, v njem pa lahko najde različne recepte, pod katere je podpisan tudi komandant Daniel Arnig, ki pravi, da je