Radio Študent, 8. maj 2015 ― Polychrome Sounds, 2015   V današnji Tolpi bumov bomo poslušali drugi studijski dolgometražec britanskih trubadurjev L´Orchestre Du Montplaisant. Zasedbo sestavljajo glavni akterji založbe Catapulte Records, ki je verjetno še najbolj znana po dvojcu Guess What. Guess What oziroma Graham Mushnik in Luke Warmcop, polovica L´Orchestre Du Montplaisant, sta že večkrat nastopila pri nas in vsakič s seboj prinesla delen vpogled v magični retro vrtiljak ljudske kulture, psihedelije in cirkusantske kozmičnosti. Leta 2010 pa sta v Menzi pri Koritu, v majhni škatlasti sobici, ki naj bi ponazarjala prostore založbe Catapulte Records, nastopila še z Justejem Akissom in Andreom Pirovanom, prvič pri nas pod imenom L´Orchestre Du Montplaisant. Od premiernega nastopa pri nas do izida njihovega drugega albuma pa je minilo kar nekaj časa, kar je zasedbi očitno dobro delo. Medtem ko so pri nas leta 2010 zveneli bolj kot dopolnilni nastop h glavnemu aktu, na katerem sta preostala člana skupine dajala občutek, da samo poskušata slediti vragolijam Grahama Mushnika in Luke Warmcopa, na tem albumu zasedba deluje veliko bolj prepričljivo in uravnoteženo. Juste Akiss je z vokalom in kitaro na tem albumu veliko bolj prezenten in pogosto nosi vodilno vlogo. Mushnik se prav tako malo umakne basistu Andrei Pirovaniju, ki ga osvobodi bas linij leve roke na orglah, zato se lahko bolj posveti zvočnim okraskom in splošnemu ustvarjanju atmosfere, ki pa je tudi ena od glavnih svetlih točk tega albuma. Sicer nič nenavadnega, od izdelkov glasbenikov založbe Catapulte Records smo namreč vajeni različnih izletov v razne derivate lounge exotica glasbe, pomešane z bližnjevzhodno kulturo. Vseeno ponavadi ne pride do take raznolikosti vplivov, kar zadeva preteklih izdaj, predvsem dvojca Guess What. Na albumu lahko tako slišimo od tropskih latino ritmov in električne kitare na otvoritvenem komadu, ki pogosto povleče na zreducirano Ribotovo Cubanos Postizos estetiko, do vokalnih melosov skladbe A

Radio Študent, 7. maj 2015 ― Kino Šiška, 6. 5. 2015   Včeraj je Kino Šiška gostil dva znanca ljubljanskih koncertnih odrov: Dawn of Midi, njujorško skupino minimalističnega jazz techna, ki je v istih prostorih nastopila že leto poprej, ter berlinskega elektroničarja in pianista Nilsa Frahma, ki je dotlej nastopil v prostorih Menze pri Koritu marca 2012. Poleg tega, da so oboji navdušili že na svojih prvih nastopih znotraj meja naše države, pride do izraza dejstvo, da bi lahko bil isti koncert dobro obiskan tudi v prostorih Cankarjevega doma, Metelkove mesta, Križank, Kina Šiška in tako dalje. Tovrstna glasba privablja pestro paleto ljudi, zato tudi ni bilo presenetljivo, da se je šišenska Katedrala dodobra napolnila že ob nastopu predskupine Dawn of Midi. Večinoma sedeča publika je toplo pozdravila trio, ki je igral daljše verzije skladb z njihove zadnje plate, poimenovane Dysnomia. Način njihovega koncertnega nastopa je bil podoben skupini The Necks – te smo v Ljubljani nazadnje videli pred slabim letom dni - ki v enodelnem nastopu minimalistično spreminjajo tok glasbe. Dawn of Midi so se za razliko od omenjenih The Necks nekoliko bolj posvetili ritmičnemu variiranju kot pa ustvarjanju hipnotičnega občutenja in prepletanja instrumentov. Da so s tem korak bližje elektronski glasbi, priča tudi bobnar Quasim Naqvi, ki ne uporablja činel, in zgolj z preostalimi bobni in perkusijami stalno ustvarja beat, medtem ko se Aakaash Israni na kontrabasu in Amino Belyamani za klavirjem igrata s ponavljajočimi in počasi spreminjajočimi se motivi. Za njimi je malo po deseti na oder stopil Nils Frahm, v čigar glasbeni svet smo se potopili za kar dobro uro in petinštirideset minut. V tem času je pokazal svoje veščine spajanja klasične in elektronske glasbene forme, ki jih je vseskozi spremljala glasbenikova skromnost med vmesnimi nagovori publike, ki je še dodatno povečala občutke intimnega doživetja sicer polne dvorane. V svojem nastopu je krmaril med trenutki nežnih melodij, ko je skladbe

Radio Študent, 17. april 2015 ― Menza pri koritu, 15. in 16. 4. 2015   Dvodnevni dogodek v Menzi pri Koritu je plod izmenjave in srečanja ustvarjalcev s polja improviziranih muzik Ljubljane in Dunaja. Pretekla dva dneva sta bila tako nadaljevanje sorodnega srečanja, ki je potekalo lani na Dunaju. Serijalka Confine Aperto pa v svoji zadnji fazi, ki traja že kar nekaj let, predvsem nudi prostor srečevanja glasbenikov in glasbenic, z drobnim metodičnim poudarkom. Namreč formo manjših kombinacij, ki skozi kratke nastope omogoča posvečanje nečemu, kar - sledeč Dereku Baileyju in neki določeni tradiciji in metodiki - imenujemo neidiomatska improvizacija. Z izvajalskega vidika gre za nekakšno zgostitev izvajalskih izkušenj in individualnih snovanj, s poslušalskega pa tudi za precej igrivo soočanje s tovrstnimi praksami. Prestopanje lokalnih okoliščin in meja je zato dokaj ključno, kolikor naj zagotovijo igralsko izkušnjo in pretočnost zunaj morebitnih stalnejših zasedb in individualnih snovanj. Na minulem dogodku smo tako lahko prisluhnili nekaterim domačim stalnicam scene: Andreju Fonu, Samu Kutinu, Ani Kravanji, Tomažu Gromu, Joštu Drašlerju in Ireni Tomažin. Z Dunaja so se jim pridružili: Arnold Haberl alias Noid, čelist, katerega snovanja sicer obsegajo različna področja sodobne kompozicije in zvočnih umetnosti; iranska klarinetistka Mona Matbou-Riahi, skladateljica Katharina Klement, ki je klavirske preparacije izraziteje dopolnjevala z živo elektroniko, ter Maja Osojnik na kljunasti flavti, za katero ugibamo, da je med obema scenama tudi nekakšen vezni člen. Skupna ugotovitev je seveda ta, da večini naštetih improvizacija še zdaleč ni edini modus delovanja. Da pa gre očitno za dovolj univerzalno ali temeljno prakso, ki preči različna izkustva in na drugi strani tudi zabriše nemara umetno in nedoločeno mejo med glasbo in nečim, kar se najpogosteje opisuje kot umetnost zvoka.  Sam dogodek, tokrat okleščen za dva obolela povabljenca, Vida Drašlerja in Matijo Schellanderja, je torej v

Radio Študent, 14. april 2015 ― Novice Kot že napovedano je kalifornijski hiphoper Tyler, The Creator postregel z izdajo novega albuma Cherry Bomb s katerega smo poprej že slišali komada Fucking Young in Deathcamp. Album se zdaj v celoti pretaka po nam sicer nedostopnem Spotifyju, a sodeč po vsesplošni nezajezljivosti medmrežnih voda lahko ponosno dvignemo piratska jadra. Nov album je s svetom delil tudi britanski producent Squarepusher, ki na že štirinajsti studijski plošči z naslovom Damogen Furies ohranja zanj značilni kaotični eklekticizem. [check it] Njujorški indie rockerji The Antlers izdajajo deluksno dvojno live plato posneto na koncertu v Londonu. [check it] Domača zasedba NeSeBat maja izdaja svoj prvenec, ki ga bodo v kratkem tudi predstavili v seriji koncertov: 17. 4.  -  MKNŽ, Ilirska Bistrica (+Vlasta Popić) 25. 4.  -  Kewdr, Dolenjske toplice (+Broken Lock) 9. 5.  -  MKK Črnomelj (+Broken Lock + Carnaval) 16. 5.  -  Ambasada Beltinci (+ Demolition Group + Dani Kavaš)    Zanimivosti:  Muy interesante #1 Muy interesante #2   U lajf? U lajf!! VVVV Kinu Šiška se bo odvila Indekš lekcije v okviru katere bo nastopil britanski elektro shoegazerski duo The KVB, ki bo odmeval v zasanjanih minimalističnih zvočnih krajinah. Občinstvo bodo pred tem ogreli domači indie rockerji Jardier. VVVV Klubu Cankarjevega Doma se bo odvil dvojni koncert v okviru cankarjevih torkov na katerem bodo nastopili Gašper Bertoncelj with Lew Tabacin Trio ter Dre Hočevar Trio. Zdrava mera domačih jazzovskih bobnarij zagotovljena. VVVV klubu Gromka bodo nastopili nemški skatepunkerji Blendof. Družbo jim bosta delali dve domači zasedbi in sicer punkrockerji The Mor[r]ons ter garažni trash punkerji ZMP. VVVV Bizzarnici pri Mariči na Metelkovi bo ob enajstih zvečer nastopil francosko kanadski duo Vialka, ki naj bi združeval tradicionalno ter sodobno podzemno godbo. VVVV Menzi Pri Koritu bo nastopila sveža domača zasedba tAman, ki ostaja zvesta tradiciji sevdaha, ki ga umešč

Radio Študent, 9. april 2015 ― Thrill Jockey, 2015   Za noise rockovski dvojec iz Providenca se je v zadnjih nekaj letih pojavil vtis, da je povsem izginil z glasbenega prizorišča. Pa ni. Briana še vedno snemata, zadnji album sta izdala pred tremi leti, lani pa sta na dvajseto obletnico obstoja oddelala še koncertno turnejo. Vtis gre torej pripisati predvsem njuni medijski izpostavljenosti, ki se je v zadnjih letih močno zmanjšala. Ko sta pred petnajstimi leti prihrumela na glasbeno prizorišče, sta tako rekoč čez noč zasenčila nekatere druge zasedbe z rhodeislandske šole za dizajn, okoli katerih se je v tistem času dvigovalo veliko prahu. Black Dice, Gang Gang Dance, Animal Collective in sorodne zasedbe, ki so takrat predstavljale nov obraz newyorškega glasbenega dogajanja, je preglasil dvojec, ki se je s svojo pojavnostjo in deloma tudi glasbo spogledoval z zapuščino trdih rockovskih muzik. Pot do evropske publike mu je v precejšnji meri pomagal tlakovati pokojni John Peel. Kmalu je postal glavna atrakcija praktično vseh večjih festivalov, bobnar Brian Chippendale pa je na vrhuncu popularnosti sodeloval celo z Björk. A čas beži in Lightning Bolt sta se kot novost do neke mere očitno iztrošila. Prišle so nove ekstremne zasedbe, trendi so se obrnili in videti je bilo, da sta Chippendale in baskitarist Brian Gibson poniknila nazaj v sicer še vedno burno dogajanje na noisrockovski sceni s severovzhodne ameriške obale. Deloma je temu gotovo botrovala njuna formula, saj sta najprej koncertni in šele potem studijski bend, kar smo v najlepši podobi spoznali tudi pred slabimi sedmimi leti na njunem postanku v Menzi pri koritu. Pravzaprav se zdi, da so bili albumi, čeprav redno hvaljeni s strani poznavalcev, skorajda stranski produkt njunih koncertov ali pa promocija za naslednje koncerte. Iz albuma v album se je sicer kazal tako tehnični kot skladateljski napredek, toda estetika njune glasbe oziroma zvoka je predvsem zaradi omejitve njune opreme začela kazati znake utrujenosti. Podobno se