Radio Študent, 20. oktober 2015 ― Projektni prostor Aksioma je preteklo sredo gostil londonskega teoretika in praktika tako imenovane nove estetike, Jamesa Bridla. Pojem nova estetika je Bridlovo konceptualno maslo, nanaša pa se na pojavnost sveta, ki se tvori na pregibu realnega in virtualnega, fizičnega in digitalnega. Nova estetika je način občutja, sistem percepcije in afekcije, posledično pa tudi način videnja in način govorjenja, ki ga pogojuje tehnološki produkcijski ustroj, predvsem njegova mrežna tvarnost. Kot poudarja Bridle, moramo estetiko razumeti natanko kot ta in takšen produkcijski ustroj in ne kot posamičen objekt. Vsaka podoba je le trenutna reprezentacija potekajočega procesa. V enem izmed esejev Bridle piše: "Vsaka podoba je povezava, konkretna ali imaginarna, do drugih aspektov veliko večjega sistema, tako kot je vsaka spletna stran in vsak esej ter vsaka vrstica pisanega ali citiranega teksta povezava do drugih besed, misli in idej. S tem nova estetika kot forma kritike reproducira strukturo in dispozicijo mreže." Iz tega sledi, da kritika tega in takšnega tehnološkega ustroja ne more biti transcendentna, zunanja, temveč imanentna, notranja. Natančneje rečeno, kritika skuša doseči točko notranjosti, ki je hkrati tudi najbolj zunanja; tisto znotraj vidnosti, kar je nevidno; tisto znotraj mišljenega, kar je nemišljeno; tisto znotraj fizičnega, kar je digitalno; tisto znotraj realnega, kar je virtualno; in obratno: tisto znotraj virtualnega, kar je realno; ter tisto znotraj digitalnega, kar je realno. Bridle skuša narediti vidno samo tehnologijo, njeno materialno pojavnost, toda na način, da se ta vidi skozi oko te istega tehnološkega ustroja. Kot pravi na primeru mavričnega letala: Izjava Nemara bi bilo namesto viden bolje reči pojaven, kajti Bridle nenehno ustvarja med govoriti in kazati, med predavanjem in pisanjem ter razstavljanjem in kazanjem. Tako tudi nima posebnega smisla recenzirati njegovih konkretnih galerijskih predstavitev - tudi konkretne postavitv

Radio Študent, 1. junij 2015 ― Delo in igra sta pojma, za katera se zdi, da večinoma stojita na nasprotnih bregovih. Kdor se igra, pač ne dela, tisti, ki so marljivi in nekaj počnejo, pa se seveda ne morejo zabavati. Igra je na splošno razumljena kot nek pozitiven, a nepomemben del kulture, kot tisti presežek, ki pride po tem, ko je poskrbljeno za eksistenčne nujnosti. Računalniške igre so ta status še poglobile in kot eden zadnjih razvitih medijev v miselnem ustroju povprečnega tradicionalista zapolnjujejo mesto nepotrebne novitete, ki ne prinaša nič dobrega. A trendi že skorajda dve desetletji, intenzivneje pa v zadnji dekadi, kažejo, da igre ne samo lahko in tudi načenjajo kompleksne družbene teme, pač pa ravno zavoljo sebi lastnih specifik predstavljajo najboljše sredstvo za nagovarjanje partikularnih družbeno relevantnih tem ali pa služijo kot inovativen umetniški izraz. Eden izmed projektov, ki je v zadnjih letih doživel kar nekaj pozitivih, pa tudi kontroverznih odzivov, se nahaja pod imenom Molleindustira, za katerim stoji italijanski razvijalec Paolo Pedercini, umetnik in profesor za digitalno medijsko produkcijo ter eksperimentalno oblikovanje iger na Umetnostni šoli Univerze Carnegie Mellon. Njegove intervencije z računalniškimi igrami so se soočile z različnimi tematikami, v projektnem prostoru galerije Aksioma pa je od 13. maja pa do tega petka na ogled izbor pod naslovom All work, no play. Gre za štiri igre in eno video poročilo o projektu, ki se je leta 2004 gibal na meji med protestom in virtualno uigrano skupnostjo. Vseh pet razstavljenih eksponatov se navezuje na delo in na prvi ravni nas natanko združevanje nasprotij, to je dejstva, da igre govorijo o delu, vrže v dialektično napetost, ki požene um v dir k razjasnitvi. Poglejmo konkreten primer. To Build a Better Mausetrap je igra, ki je postavljena v središče, ne zgolj prostorsko s pozicioniranjem igralca, pač pa preko projekcije na veliko platno tudi v smislu prezentnosti. Ob primerjavi z ostalimi eksponati se z

Radio Študent, 22. april 2015 ― Tokratna že 252. edicija Art-aree rotira okoli londonske aktivistične, umetniške in teoretične skupine Class Wargame, predvsem okoli projekta Igra vojne, ki se predstavlja v projektnem prostoru Aksioma.   Skupina Class Wargame samo sebe razglaša za avantgardno gibanje umetnikov, aktivistov in teoretikov, “ki se ukvarjajo s produkijo vizualnih umetniških del o ludistični subverzivnosti v birokratski družbi nadzorovane potrošnje.” Skupino sestavljajo Richard Barbrook, teoretik in predavatelj na Univerzi v Westminstru, Rod Dickinson, vizualni umetnik in predavatelj na Univerzi Zahodne Anglije, Alex Veness, vizualni umetnik, Ilze Black, umetnica in producentka, Fabian Tompsett, pobudnik Londnske psihogeografske zveze in pisec, Mark Copplestone, pisec in oblikovalec, Lucy Blak, razvijalka programske opreme, Stefan Lutschinger, predavatelj, umetnik in raziskovalec, in Elena Vorontsova, World Radio Netwotk in novinarka. Poleg tega so člani Class Wargame lahko tudi vsi tisti, ki bodisi organiziraj njihove dogodke, bodisi v njih sodelujejo, pa tudi tisti, ki igrajo njihovo ali katerokoli drugo politično igro. Svoje delovanje imajo podkrepljeno tudi z ustavo, ki jo lahko preberemo na njihovi spletni strani, in ki določa delovanje različnih komitejev ter delovnih skupin, med drugim tudi neke vrste razsodišče, ki lahko ukrepa proti nediscipliniranim članom. Kot je nemara jasno že iz tega kratkega opisa, se Class Wargame navdihuje pri francoskem teretiku in praktiku situacionističnih praks Guyu Debordu, najbolj znanem po svojem kapitalnem delu Družba spektakla. Malo manj pa po delu A game of war, ki ga je petnajst let po razpadu Situacionistične internacionale napisal skupaj z ženo Alice Becker Ho. V knjigi sta zasnovala posebno namizno igro, ki sledi in nadaljuje določene situacionistične principe, kot je ustvarjanje situacij, predvsem pa predstavlja ludistično prakso razumevanja in zaustavljanja nenehnega toka podob in na njem temelječih družbenih razmer

Radio Študent, 4. marec 2015 ― »We are all outside on the balcony now. Standing on a platform made out of a tweet into corporate versions of public space. We are not stored in a cloud, opaque [opak] or transluctant [transluktnt] to whomever. We publish, we get read. Ok. Private publishing does not exsist, we now know we always get read. /.../ Itz masturbating on the balcony when your local dictator passes by.« Balkon kot vmesen prostor, torej. Nisi v hiši, a si del hiše. Nisi virtualen, tvoja realnost pa je vendarle vprašljiva. Na svojem balkonu lahko masturbiraš pod soncem, pa te nihče ne bo okrivil, da to počneš na javnem prostoru. Ali pač? Zakonske luknje vodijo do večje svobode, z njimi pa se lahko dodatno okoristijo tudi izvajalci represije. To prisvajanje prostora vodi k vzpostavitvi ideološko naravnane moči. Nekaj takega je internet. Umetnik Constant Dullaart poleg znanja materinščine predlaga tudi konsistentno učenje drugoterih programskih jezikov. Nauk naj bi bil v izučenosti. Ta naj bi omogočila lažje mehanizme upora cenzuri. Prav ta razgledanost pa je v umetnosti pogosto pereča. Tradicionalno, slogovno-vsebinsko priučen pogled zahteva več. Snov, ki bi mu ponovno udahnila življenje. Povprečen gledalec tudi ne prisega zgolj na zabavo. Strokovno podučen obiskovalec se zaveda sistema in njegovih kriterijev. Kljub temu ostaja na ravni intelektualca, podobnega tistemu konzervativnejšemu: hočemo več, hočemo, da nas umetnost poduči, spremeni, nam da misliti, pa tudi estetsko zadovolji. Od umetnosti, četudi ta ni nujno uprizoritvena, tako rekoč zahtevamo performativno gesto: močno izkušnjo, ki bo vplivala na že priučene koncepte. Pa četudi je to le ena razstava ali predstava. Constant Dullaart v Projektnem prostoru Aksioma razpolaga z ambientom diskačev, ki so zatonili že nekje v devetdesetih. Njihov najboljši približek bi našli v lunaparkih, kjer se vse vrtinči, rola, podvrženi pa smo hitremu menjavanju floruscentnih barv. Bodimo opisno natančnejši: v manjšem razstavnem prostor

Radio Študent, 25. januar 2015 ― PIRATSKI FILM IN NJEGOVE ŠIRŠE KONOTACIJE V Projektnem prostoru Aksioma je na ogled razstava Piratski film oziroma Pirate Cinema avtorja Nicolasa Maigreta. Pred umetnikovo predstavitvijo projekta se je ob otvoritvi razstave odvilo tudi kratko predavanje Geoffa Coxa. V prispevku se posvečamo tako razstavi kot tudi spremljevalnem predavanju. Najprej bomo povzeli nekaj pojasnil iz napovedi dogodka: »V zadnjih nekaj letih sta piratstvo in dajanje datotek z avdiovizualno vsebino v souporabo po načelu vsak z vsakim postala množična dejavnost, v kateri sodeluje na milijone uporabnikov interneta, in ena od glavnih oblik dostopa do filmskega doživetja doma. To dejstvo nam ne zastavlja le očitnih vprašanj, povezanih z avtorskimi pravicami in pravnimi zadevami [...], [temveč] pomeni tudi izziv za materialnost filma in za zamišljanje filma kot linearne pripovedi. Protokol peer-to-peer temelji na fragmentaciji datotek v majhne vzorce, ki olajša izmenjavo med različnimi prejemniki: ko se prenesejo oziroma naložijo vsi 'delčki', je datoteko mogoče rekonstruirati vzorec za vzorcem, dokler ni popolna, iz neurejenih drobcev, ki smo jih dobili od različnih uporabnikov. Ta skrita arhitektura razkriva izjemne pripovedne posledice, kajti  procese remiksanja, katerih uporaba v umetnosti se je močno razširila od avantgard naprej, avtomatizira in naredi naključne. Piratski film vzame to za izhodišče, da bi razkril skrito delovanje in geografijo souporabe P2P. Projekt je predstavljen kot nadzorna soba, v kateri je prikazano odvijanje P2P prenosov v resničnem času na omrežjih, ki uporabljajo protokol BitTorrent. Instalacija proizvede naključen razrez datotek, katerih izmenjava poteka v tistem trenutku. [...] Instalacija [...] se opira na avtomatiziran sistem, ki nenehno nalaga najbolj gledane datoteke torrent. Prestrežene podatke takoj projicira na zaslon, nato pa jih zavrže.« Ta nekoliko daljši izbor iz napovedi razstave nam približa, za kaj pri projektu gre, vsaj v form

Radio Študent, 3. december 2014 ― Na dan Prešernovega rojstva Andrea Knezović ponovno raziskuje hibridnost identitete imigrantov. Kot je zapisano v spremnem tekstu, je stanje imigranta v psihološkem smislu liminalno: prestopil je meje svojega doma, vendar pa ga ni nikoli zares zapustil. Asimilacija, bolj kot zanesljivo vključitev v novo okolje, zahteva ločitev od prejšnjega, zato je imigrant tisti, ki stoji nekje vmes. Ali na pragu. Tako pa je svoj multimedijski projekt poimenovala tudi Andrea Knezović. Prvič je bil projekt "Na pragu" v obliki performansa predstavljen spomladi v Kinu Šiška, na današnji večer pa lahko njegovo nadgradnjo vidimo v "Projektnem prostoru Aksioma". Tokrat boste obiskovalci priča posnetkom, v katerih se priseljenci izpovedo v angleščini in materinščini, pridana pa jim je še zvočna abstraktnost. Preko sinhronosti vseh treh zvočnih komponent Knezović še dodatno poudari, da je edina konstanta le večno spreminjanje. Navsezadnje je Zagreb, mesto njenega odraščanja, zapustila tudi sama. Kaj se skriva pod omenjeno zvočno abstrakcijo, ki sledi naraciji v angleščini in materinščini, nam je zaupala Andrea Knezović sama: *Izjava se nahaja v posnetku oddaje. Emigriral pa je tudi del razstave turškega trienala sodobne umetnosti "PortIzmir". Glavna kustosinja Saša Nabergoj slovenski javnosti predstavlja delovno skupino umetnikov, oceanologov, biologov, geografov in fotografov, ki pod naslovom "Deep Blue" v "Projektni sobi SCCA" predstavljajo posebno serijo fotografij obalnega področja, vizualne posnetke sezmičnih in soničnih zemljevidov ter mikroskopske in podvodne posnetke Izmirskega zaliva. Njihove izkušnje so posledica lokalnih praks, ki jih kustosinja "Trienala" nikakor ni želela zaobiti. Pričujoča razstava dokazuje, da je sodobna umetnost z vpetostjo v različna raziskovalna področja, pa tudi s pogojenostjo v geo-političnem prostoru, že zdavnaj sestopila s svojega osamelca. Kustosinji se bo pridružila tudi umetnica Robertina Šebjanič, katere delo se nam trenutno pre