Radio Študent, 11. februar 2016 ― Menza pri koritu, 10. 2. 2016foto: Aleš Rosa   V sredo se je v soorganizaciji Škuc Bube in Defonije odvil koncert aktualnega solo projekta Tobyja Driverja, masterminda proslavljenih, a kronično premalo poznanih in podcenjenih Kayo Dot, ki je tokrat k nam prišel z minimalističnim triom in svežnjem mračnih gotskih balad. Driver je v teh krajih s Kayo Dot nazadnje igral leta 2011, na krilih plošč Stained Glass ter stranskega kompozicijskega projekta Tartar Lamb II, ki so ju ob podpori Jeremiaha Cymermana predstavili v klubu Channel Zero. Nekaj let kasneje pa se je pojavil tudi v vlogi live basista priljubljenih Secret Chiefs 3. Trenutno ujet v nekakšen limbo pred izdajo nove Kayo Dot plošče maja meseca pri založbi Flenser ter, kot smo izvedeli v včerajšnjem intervjuju, tudi v precejšnji finančni in brezdomski stiski, se bo po evropski turneji mudil dober mesec in pol. Skladbe, ki smo jim prisluhnili v sredo, pa bodo prav tako izšle pri Flenser, in sicer septembra. Ljubljanski večer je bil osmi turnejski dan, koncert pa je otvoril Nick Hudson, ki tokrat ni igral napovedanih orgel ali klavirja, temveč je v triu prispeval zgolj občasne spremljevalne vokale, v solistični verziji pa ponudil nekaj precej generičnih »singer-songwriter« komadov s kitaro in glasom. Če so Driverjeve balade, kot bomo izvedeli kasneje, premogle neizpodbitno težo, tenzijo in karizmo, pa je bil Hudson v načinu sestavljanja in podajanja pesmi le preveč naiven v tem, kar konstituira dober napev, sosledje akordov in kresanje močnih verzov v strunsko prepletanje. Stvar je postala rahlo bolj intrigantna šele pri zadnjem komadu, ko je bilo v tekstu moč zaznati nekaj biblično peklenskega podobja in je nasploh slišano premoglo nekaj več karakterja. Sicer so kratek nastop Hudsona od začetka pestile zvočne težave hišnega ozvočenja, za katere smo ugibali, ali so rešljive ali nerešljive narave, sčasoma pa se je zvok unesel. Žal tudi nastop Driverjevega tria ni bil brez njih, a sama narava le-t

Radio Študent, 29. januar 2016 ― PureZen, 2015   Danes se posvečamo še eni izdaji, ki lani ni prišla na vrsto za termin v Tolpi bumov. Govorimo o najnovejšem albumu Kontro kontroli metliške zasedbe Indust-bag, ki so ga minulega oktobra obeležili tudi s promocijskim koncertom v Menzi pri koritu. Verjetno ni treba poudarjati, da Metličani sodijo med ene najmlajših punk bendov bivše Jugoslavije, da so se njihovi komadi znašli na legendarni kompilaciji »Lepo je..«, pa tudi v filmu Outsider, in da so edini bend, ki je igral na prvem in zadnjem Novem rocku, če ne štejemo Novi rock 3.0 leta 2011. V svojem šestintridesetletnem obstoju se nikoli niso klanjali glasbenim obrazcem, pa čeprav so na momente svojo punk držo prekinjali z zapacanim bluzom, rokerskimi refreni, s klaviaturami pa so bili oklicani za bend novega vala. Njihova zadnja izdaja je izšla pred petnajstimi leti, pred dobrima dvema letoma pa je švedska NE! records izdala vinilko in CD s starimi posnetki, imenovanimi Zavržena mladost, ki bi morali biti izdana pri ZKP RTV že mnogo let nazaj. Album Kontro kontroli pa je izšel pri založbi PureZen oziroma po domače Porezen, ki je v lasti Daria Corteseja. Kontro kontroli vsebuje enajst s pankersko poezijo prežetih komadov, s katero se bend sprašuje o tegobah današnjega časa. Že v prvem »Ni upora« glavni tekstopisec Goran Jarnevič piha na duše mladim generacijam ter kritizira njihovo apatičnost in pasivnost. Vse to podrejanje brez upora in družbeno neangažiranost opisuje kot utopično utapljanje in neprestano jamranje naglas. Sledi rokenrolovska in naslovna „Kontro kontroli”, ki govori o nadzoru nad vsemi nami. Čeprav je na albumu večina pesmi družbeno kritičnih , jih Indust-bag nikoli zares ne končajo z resignacijo, temveč vedno poudarjajo, da je vredno vztrajati in upati. »Smo nepopustljivi bolj kot prej,« pravijo v komadu »V nas je strast« in s tem kažejo svojo voljo do delanja glasbe, ki nekaj pomeni, četudi na provokativen način.  Mogoče bo šlo nekaterim v nos, če omenimo, da so

Radio Študent, 28. januar 2016 ― Samozaložba, 2015   Kot se te dni rado zgodi, se je tudi v današnji Tolpi bumov pod lupo znašel album izvajalca, ki ga bo moč videti na prihajajočem festivalu Ment v Ljubljani. Točno čez en teden ob desetih zvečer bo na odru Menze pri koritu nastopil Adam Semijalac, bolje poznan pod umetniškim imenom Bebè Na Volè. V času, ko blues v naših krajih diha na škrge, je na hrvaškem izšel Adamov prvenec, na katerem nam postreže z zvrhanim košem pristnega, no-bullshit bluesa.  Material za Time of great depression je nastajal več kot desetletje. Po razpadu benda Gloft, kjer je igral kitaro, se je Adam odločil, da bo glasbeno pot nadaljeval sam in rodil se je Bebè Na Volè. Komade je snemal doma in jih objavljal na internetnih portalih, koncertiral pa je le lokalno. Prvenec Time of great depression, ki je izšel pred kakšnim letom, je kompilacija Semijalčevih pesmi, svojevrsten greatest hits, ki ga je skrbno izbral in zmiksal Višeslav Laboš.   Bebè Na Volè odlikujeta ekspresiven vokal in igranje kitare s pravim občutkom, ki je pri bluesu najpomembnejši. Na albumu je slišati močen vpliv Mississippi bluesa, med drugim kitaristov R. L. Burnsidea in Juniorja Kimbrougha, iz bližnje zgodovine bluesa pa bi lahko omenili zgodnje The Black Keys. Sploh stil petja pogosto spomni na pevca in kitarista Dana Auerbacha. Vendar pa Time of great depression ne ostaja le v okvirih prvinskega bluesa. Bebè Na Volè se na albumu preizkusi tudi v vlogi folk pevca in kantavtorja. Pesmi so zgrajene okrog temeljne konstrukcije kitare in vokala. Kdaj pa kdaj se pridružijo še tolkala, ki so večinoma posneta zelo lo-fi. Pogosto to sploh niso bobni, ampak udarci noge, ki ob umazani produkciji še bolj poudarijo prvinskost skladb. Pri drugem komadu po vrsti, Goin' Mad, so bobni še najbolj »čisti«, hkrati pa je prav ta komad eden izmed slabših trenutkov albuma. Prvi konkretni presežek najdemo na četrtem komadu Wait for you, kjer kitaro zamenja bendžo. Skrivnost leži v minimalističnem igranju.