Radio Študent,
24. marec 2016
―
Makro nivo, na katerem se odraža soodvisnost človekovega kreativnega potenciala in potreb družbenega življenja, je oblikovanje urbanega prostora. Stalno preoblikovanje javnih površin in privatni posegi v mestni prostor na najbolj neposreden način in v monumentalnih dimenzijah pričajo o družbenih spremembah, željah oblasti in potrebah ljudstva pa tudi o estetskih preferencah nekega časa. Če se "klasična" umetnost zahtevam družbe lahko prilagaja v večji ali manjši meri, pa oblikovanje skupnega javnega prostora te manevrske možnosti nima: vsaka sprememba, najsi bo še tako minorna in banalna, zaznamuje vsakodnevno življenje večje skupine ljudi, nepovratno briše habitate in s tem ustvarja praznino, ki bo omogočila nastanek novih, boljših vzorcev bivanja.
Urbani prostor je v tem pogledu totalna politična gesta in tvorba, saj ga tvorimo in izkušamo vsi brez izjeme, spreminjajo pa samo nekateri oziroma peščica. Hkrati je urbanizem ultimativni spoj političnosti, pragmatizma in estetskosti, kriterijev, ki jih sicer iščemo v klasični umetnosti. Primerjava med tema dvema načinoma vizualnega govora je torej nekaj, kar se ponuja samo od sebe.
Premišljeno in strateško zasnovana mesta so habitat, ki predeterminira in postavlja limite vsaki človeški dejavnosti. Ker smo s tem habitatom povezani do tolikšne mere, da njegovega karakterja po navadi niti ne registriramo več, se pojavlja nevarnost, da bo njegova politična nota ali celo represija nereflektirano ušla mimo nas. Umetniška dela, ki se umeščajo v javni prostor ali komentirajo njegove spremembe, imajo zato pogosto pred seboj družbenokritično nalogo, preko katere podirajo navidezno nevtralnost prostora.
Takšno problematiziranje vloge urbane arhitekture v vizualnih umetnostih je tudi izhodišče razstave Učinek bližine, ki jo je v
galeriji Vžigalica in pod produkcijo Zavoda SCCA postavila kuratorka, sicer pa arhitektka Nika Grabar. Razstava je po eni strani pregledna, saj predstavlja izbor video projektov, nastalih v
