Koridor, 14. marec 2015 ― UGM Studio 6. 3. - 21. 3. 2015 Od dade je minilo že 100 let, vrhunec newyorške je bil leta 1915, v Evropi se je iz Zuricha začela širiti v letu 1916, njene korenine pa ležijo v predvojni avantgardi. Za veliko članov je bilo gibanje protest proti tedanji politiki ter konzervativnosti družbe, kar so krivili za izbruh vojne. Po Hansu Richterju dada ni umetnost, ampak je anti-umetnost, prikazuje nasprotje vsega, kar si zamislimo, ko pomislimo na umetnost, s čimer se začne sesuvati sam pojem umetnosti, kot ga poznamo. Dada ignorira estetiko, prav tako se ne trudi ugajati čutom, narejena je zato, da provocira in kritizira čas, v katerem živimo, s svojim negativizmom in provokatizmom pa odpre vrata razvoju in usmeri samo umetnost 20. stoletja ter posledično umetnost današnjega časa. Sto let za tem je dada, kot pravijo avtorji, tukaj in zdaj, dada je vsepovsod, dade še čas ne povozi. Provociranje publike je njeno bistvo. In ravno takšna je bila razstava. Provociranje umetnosti, provociranje nas kot gledalcev. Razstavljali bi naj umetniki iz večih koncev sveta, samo vodstvo po razstavi je bilo zato v angleščini in nemščini, tudi napisi po stenah so bili v angleščini in so glasno razglašali – »DADA is everywhere! DADA is nothing!« Skupaj bi naj tako posprejali stene v zgornjem nadstropju galerije ter jih polepili z listki »The true DADAS are against DADA. The true DADAS are against nothing. The true DADAS are against something. The true DADAS are against everything.« V spodnjem delu pa so nas trakovi, kot tisti pred check-inom na letališču, popeljali do sredine prostora, kjer so bili na štirih kubusih razstavljeni črna rubikova kocka, plastičen banana telefon, žepni koledar iz leta 2013 in še par drobnarij. Na desni steni so bila napisana imena vseh 11 tako imenovanih sodobnih dadaistov, ki pa so nič drugega kot alter egi umetnice – če ji lahko tako sploh rečemo, ko pa DADA v bistvu ni umetnost, ko pa je ''ein kunstler kein kunstler'' – Nataše Berk. Za kubusi je