Vatican Shadow
Radio Študent,
27. oktober 2016
―
Festival Stiropor, Menza pri koritu, 26. 10. 2016
Potem ko je uvodoma Jiggy z že klasičnimi miksi divje misli, ki se ne ozira na zapovedane kvalitete pretočnosti med komadi, nakazal na odprtost prvega večera festivala Stiropor v smeri obklubske izkušnje, smo bili v petek – pardon – v sredo ob nastopu Vatican Shadowa, tehnoidnega projekta Dominicka Fernowa, nekateri bolj zmedeni od drugih. Nekateri smo namreč že videli Fernowa v njegovih različnih emanacijah, tudi v obliki tokrat predstavljenega projekta, in zmedenost teh ni izvirala iz preloma med horizontom pričakovanja ter izvršeno tehno eksekucijo. Ostalim, bolj padalskim obiskovalcem, če so takšni v Menzi sploh bili, pa že od samega začetka glasbenik ni dopuščal občutka, da je pravzaprav sredin večer in da nas do naslednje žurke čakata še cela dva delovna dneva.
Politična performativnost projekta Vatican Shadow je neposredno razumljiva iz njegovega kontekstualnega imaginarija, globoko potopljenega v prvo in drugo desetletje enaindvajsetega stoletja s pospešenim ameriškim vojnim strojem in njegovim zanosom za geopolitični monopoli. Še več, sam Fernow v intervjujih zagotavlja, da je glasba v drugem planu, da je vedno kontekst tisti, ki osredini kasnejšo glasbo, obenem pa je v luči njegove nojzerske provenience glasba težko obložena s telesnim in kolektivnim, da ne rečemo javnim.
A v sicer tihem pričakovanju performativne naključnosti smo dobili precej klasičen tehno set, začinjen z nekaterimi, čeravno bežnimi presenečenji. »Pa saj, tako je vedno«, si lahko rečemo, vedno s koncerta odide en del publike zadovoljen, drugi pa nezadovoljen. A ob prihodu Vatican Shadow, tega performativnega nihilista, na enega izmed odrov Metelkove smo vendarle ohranjali upanje, da se bodo organizatorji in nastopajoči trudili ohranjati vsaj nakaj konteksta. Govorimo predvsem o kontekstu, ki ga Vatican Shadow servira prek svojih albumskih naslovnic, vizualnih projekcij in turobe, ki spremlja njegovo videnje sveta.
S
