Radio Študent, 30. november 2015 ― SIGE, 2015   Zasedbo Mamiffer sestavljata Aaron Turner iz sedaj upokojenih postmetalcev Isis in glasbenica Faith Coloccia. Dvojec, ki je tesno povezan tako v glasbenem kot v zasebnem življenju, smo pred leti poslušali tudi v velenjskem klubu eMCe plac, tretji član Daniel Menche pa je plodoviti noiser iz Portlanda, ki ima za sabo celo vrsto albumov, sicer pa se čez dan udejstvuje kot priljubljeni osnovnošolski knjižničar.     Teh okrnjenih biografskih dejstev ne izpostavljamo čisto vnemar. Album Crater, ki je izšel pri založbi Sige, je namreč ravno rezultat te tesne tovariške povezanosti vseh članov, ki so se po Menchejevih lastnih besedah nekega dne znašli na skupnem pohodu. Tisto usodno pohajkovanje je med njih vnašalo tudi različne naravne zvoke in hrupe, ki so v taki ali drugačni obliki že ves čas tudi eno izmed veziv njihovega prijateljstva. Nihče izmed njih ni ostal imun na ta intenziven vir navdiha in tako se je povsem spontano porodila tudi ideja za Crater, sicer pa ne gre za prvo glasbeno povezovanje trojca, saj je Menche pred tem denimo že izdal album živih izvedb priredb dvojca Mamiffer.  Aktualni album vsekakor zvesto sledi nekakšni minimalistično bogati estetiki, ki je nemara značilna predvsem za Menchejevo dosedanje delo. Sprehod po njegovi Bandcamp strani, na kateri je zbran velik del njegove diskografije, merjene v ducatih, razkrije denimo serijo številnih naslovnic, ki na abstrakten, a impozanten način upodabljajo zlasti naravne pojave in objekte, pa tudi rastline in živali. Abstrakcija, torej odmišljanje nepotrebnih elementov, pa je tudi sicer nekakšna rdeča nit Menchejevega zvočnega opusa. Bolj kot za glasbene albume gre pravzaprav za vzdušja, ki se materializirajo v atmosferičnem hrupu in statičnem šumu, včasih pa tudi - precej težje zaznavnih - ritmih, ki terjajo na mikrotonaliteto uglašena ušesa. Glasba Mamiffer je na drugi strani nekoliko bolj razgibana oziroma znotraj posameznih glasbenih manifestacij zavzema večje

Airbeletrina, 21. september 2015 ― Tako je napisal v zadnji kitici pesmi V mraku gozda leta 1922 rojeni Karel Destovnik - Kajuh, pesnik, čigar ime kaj hitro povežemo z vojno, partizanstvom, junaštvom. In letos maja, ob sedemdesetletnici zmage nad fašizmom, je izšla zbirka njegovih zbranih pesmi, ki jih je izdala Knjižnica Velenje. V njenem uvodu je Vlado Vrbič, ki je napisal opombe in knjigo tudi uredil, zapisal: »Knjiga je torej v bistvu pesmarica, zbir Kajuhovih pesmi – sodba o pesniku in njegovi poeziji pa je seveda prepuščena bralcem.« S tem izhodiščem se je treba lotiti branja – pesmi so tukaj, zdaj pa jih pretresajte, berite in sodite. Pri tem moramo nujno izhajati iz konteksta časa in prostora, v katerem je pesnik deloval in ustvarjal. To, da je bil vržen med izredno napeti časovni struni prve svetovne vojne, katere posledice so se ob njegovem rojstvu komaj polegle, in druge, ki je predstavljala poseben preizkus v človeški zgodovini, je pomembno zaznamovalo končno tonaliteto pesniške zbirke. Ta je razdeljena na tri večje enote: Od leta 1938 do aprila 1941, Od aprila 1941 do avgusta 1943 in Od avgusta 1943 do februarja 1944. Zajema torej burne trenutke pred in med drugo svetovno vojno, vse do tragičnega padca tega heroja, ki je bil ubit 22. februarja 1944.