Radio Študent,
1. februar 2017
―
Klub Cankarjevega Doma, Ljubljana,
31.1.2017
Po štirih letih, ki so minila od njegovega izjemnega solističnega nastopa, se je v Klub Cankarjevega doma vrnil Roscoe Mitchell. Mitchella, enega najvidnejših akterjev kreativnih afroameriških glasb zadnjih štirih in več desetletij, ustanovnega člana čikaške AACM ter vsesplošnega renesančnega človeka, na tej točki verjetno ni treba posebej predstavljati. Oziroma tako bi vsaj radi verjeli glede na čisto moč njegovega življenjskega dela in izraznosti, vrhunskega saksofonizma ter nepopustljive vizije, suverenosti, konceptualne in izvedbene ostrine. A glede na zev, ki ga odpirata njegova prisotnost in pojavnost, za katero lahko samo molimo, da bi bolj oplazila tukajšnje in tuje predstavljalce kronično nenavdahnjenih ničnosti, sta prostor in potreba po predstavljanju in propagiranju njegove linije nezmanjšana. Preizkušnja je podobna tisti, ki jo izražajo sledeče besede Sunnyja Murraya, ko je spregovoril o lastni poziciji: »When I play they know I exist, and it leaves a space when I go.« To je ta zev, ki je in ni premostljiv. Vendar, če si izposodimo spiritualno-poetično logiko Mevlane Jelaluddina Rumija, je vprašanje lahko tudi še bolj bazično – ali smo prepričani, da sploh imamo radi isto jabolko?
To jabolko – in jablana - sta včeraj bila duh, zapuščina ter tuzemski in izvenkozmični splet intenzitet Johna Coltrana, prek Mitchella in njegovega seksteta. V letu petdesetletnice Coltranove smrti je Mitchell k nam prišel z zasedbo, ki nosi enak naziv kot tista z njegove prve uradne izdaje Sound iz leta 1966, a s povsem različnimi člani. Leto 1966 pa je tudi leto, v katerem je Mitchellu uspelo na kratko s Coltranom tudi igrati, čeprav to dejstvo v primerjavi z mnogimi drugimi, ki so se znašli v viharju skupaj z njim, nikoli ni bilo razvpito. Veliko šestk torej, od letnic do številčnosti zasedbe in še en poklon coltranovskemu kontinuumu s strani sedaj že 76-letnega gospoda, ki mu je živi Coltrane dal ključni impulz
