Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Neodvisne računalniške igre so se pričele razvijati iz praktično identičnih vzgibov kot indie produkti katerekoli druge umetniške sfere. Na eni strani so postala potrebna tehnološka sredstva in strokovna znanja bistveno bolj dosegljiva, na drugi strani se je trg zasičil z dolgočasnimi in generičnimi visokoproračunskimi izdelki. Korajžni inovatorji so priložnost zgrabili z obema rokama in v drugi polovici preteklega desetletja so ob popularizaciji spletnih distribucijskih sistemov indie igre dobesedno eksplodirale. (Hecam se, ne dobesedno.) Poleg same oznake za način produkcije je beseda indie, podobno kot v glasbi, tudi v gejmerski sferi začela opisovati določene žanrske okvire kulturnega izdelka. V prihajajočih nekaj minutah se bomo ustavili ob eni taki kultni predstavnici indieja – leta 2008 izdani igri Braid. Prva značilnost, ki jo tlači v ta predalček, je njen specifičen žanr. Braid je namreč t.i. platformer, dvodimenzionalna igra v slogu Super Maria, kjer svoj lik premikamo levo ali desno, skačemo in po lestvah plezamo na ploščadi višje ali nižje od nas. Oživljanje nekdaj ekstremno popularnih, v zadnjih letih pa zamrlih žanrov, je tipčen modus operandi številnih indie špilov, ki največ hvaležnosti kakopak požanje pri malce starejši publiki. Braid gre z nostalgiziranjem še korak dlje in na nekaj mestih zelo očitno referencira Nintendove retro uspešnice – ena od stopenj je kopija zaporedja lestev in ploščadi iz Donkey Konga, nasprotniki izgledajo in se obnašajo enako kot Goombe iz Super Maria, nezgrešljive so tudi velike vertikalne cevi, iz katerih se periodično pojavljajo mesojede rože, ter gradovi in iskanje princese ob vsakem zaključku sklopa levelov. A opisane osnovne mehanike Braid ne uporabi na klasičen način, za izgradnjo vedno kompleksnejših stopenj, skozi katere bi se moral igralec ob sprotnem pobiranju cekinov in z omejenim številom življenj čimprej prebiti. Ne, Braid je v prvi vrsti logična igra, v kateri vsaka stopnja predstavlja uganko,