Borštnikovo srečanje,
15. september 2022
―
Umrl je gledališki
in filmski igralec Radko Polič – Rac. Nastopil je v več kot 100 gledaliških predstavah
in prav toliko filmih ter se s svojim obsežnim opusom zapisal med največje slovenske igralce.
"Igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen
in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi
in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje."
Svojo profesionalno pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film
in televizijo leta 1992 pa je igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš
in kmalu postal član ansambla SNG Drama Ljubljana.
V dolgi
in plodoviti karieri se je Polič uveljavil kot eden najzanimivejših igralcev svojega časa. Prvo
nagrado je prejel leta 1970, ko je na Borštnikovem srečanju prepričal z vlogo Baltasarja v Osvajalcu Andreja Hienga, ob tej pa še z vlogo Slobodana Begovića – Bobana v Padlih angelih. Že leta 1972 je prejel
nagrado Prešernovega sklada.
Leta 2002 so njegov bogat prispevek h gledališču
nagradili z Borštnikovim prstanom. V obrazložitvi so tedaj zapisali, da je Rac "igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen
in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi
in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje."
Pet let kasneje, leta 2007 so njegov igralski opus
nagradili s
Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob tej priložnosti se je ozrl po prehojeni igralski poti
in dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanja spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno "prepletanje grozljivega užitka
in peklenskih muk"
