Airbeletrina, 24. oktober ― Tomas Venclova (1937), litovski pesnik, pisatelj, prevajalec in filozof, je velik del življenja preživel v izgnanstvu, kjer je med drugim prijateljeval s Czesławom Miłoszem in Wisławo Szymborsko. Znan je tudi slovenskim bralcem: leta 1990 je prejel glavno nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica, leto zatem je pri Društvu slovenskih pisateljev v prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove poezije Čistost soli, leta 2014 pa pri Beletrini v prevodu Klemna Piska še zbirka Stičišče. Profesor Venclova je prejšnji mesec, 11. septembra, praznoval 87. rojstni dan in v Mednarodnem kulturnem centru v Krakovu predstavil novo knjigo, izdano v poljščini. Naslov: Litva. Moja domovina. Kako se spominjate gostovanja na Vilenici leta 1990 in kaj vam pomeni ta nagrada? Na Vilenico ste se pozneje še dvakrat vrnili. Kako se je spominjate? »Z veseljem se spominjam svojega bivanja v Sloveniji in festivala Vilenica. Bilo je v času, ko se je Litva ravno osvobajala komunističnega sistema, in v Sloveniji sem prvič srečal kar nekaj litovskih pisateljev, ki jih že dolgo nisem videl. Potem sem v Ljubljani, Mariboru, tako na Vilenici kakor drugod, pogosto gostoval, prevečkrat, da bi lahko preštel. Mislim, da z ženo to deželo kar dobro poznava. Po velikosti in političnem položaju je podobna Litvi, le po naravi ne – nimamo ne Alp ne Blejskega jezera, ne Postojne ne Jadrana. Imamo pa svoje lepote, med katerimi nekatere niso zanemarljive.« Ali s kakimi slovenskimi kolegi ohranjate stike? Kaj vam pomeni slovenska literatura? »Dobro sem poznal pokojna Tomaža Šalamuna in Vena Tauferja, poznam Draga Jančarja in druge. Bil sem in ostajam v stiku s prevajalcem Klemenom Piskom, ki odlično krepi vezi med slovensko in litovsko književnostjo. Nekaj vem o slovenskih klasikih, zlasti o Francetu Prešernu. Naši književnosti sta si pot v Evropo utirali na precej podobna načina, zdaj pa sta si tudi že utrli pot in sta na pravem položaju.« Tomas Venclova, glavni nagrajenec srednjeevro